TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (v II. in III. točki izreka) spremeni tako, da se glasi:

"1. Ugotovi se, da sta pogodba o dolgoročnem deviznem kreditu v CHF št. 000 z dne 11. 2. 2008(1) in notarski zapis SV 00/08 z dne 11. 2. 2008, nična.

3. Ugotovi se, da je vknjižba skupne hipoteke pod ID pravice: 01 pri nepremičnini ID znak: del stavbe 0000-664-1, ID: 02 kot glavni nepremičnini, in pri nepremičnini ID znak: parc. št. 0000 21/16, ID: 03, nepremičnini ID znak: parc. št. 0000 21/18, ID: 04, nepremičnini ID znak: parc. št. 0000 21/11, ID: 05, nepremičnini ID znak: parc. št. 0000 24/6, ID: 06 ter nepremičnini ID znak: parc. št. 0000 21/9, ID: 07, ki je vknjižena v korist tožene stranke na podlagi odpravka notarskega zapisa sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z dne 11. 2. 2008 SV 00/08, v znesku glavnice 397.500 CHF, z obrestmi 6 mesečni CHF LIBOR + 1,20 % letno, z zapadlostjo glavnice 31 8. 2038, skupaj z zaznambo neposredne izvršljivosti notarskega zapisa, neveljavna in se izbriše.

4. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 3.499,10 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo do plačila."

II. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 4.896,38 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo do plačila.

-------------------------------

1) Toženka je pogodbo podpisala 20. 12. 2007, tožnika pa 11. 2. 2008, zato gre šteti, da je do soglasja volj prišlo na kasnejši datum.

Čas prinaša spremembe in te se, ker je pravo živa tvorba, lahko odražajo v razvoju prava, tudi sodniškega. In če spremembe pravnih predpisov praviloma ne vplivajo na že odprte sodne postopke, sprememba sodne prakse najvišjega, tj. Vrhovnega sodišča, povzroči, da predhodni precedensi kot pravni vir postanejo obsolentni, odločbe, ki se nanje opirajo, pa materialnopravno napačne.

Dejstvo, da potrošnik nosi (neomejeno) valutno tveganje, banka pa valutnega tveganja nima, samo po sebi še ne pomeni, da je v trenutku sklenitve pogodbe podano znatno neravnotežje. Vendar pa to velja le in zgolj, če je bil sklenitelj pogodbe ustrezno informiran o tveganjih, ki jih prevzema.

Bistveno za ta postopek je bilo ugotavljanje ali je toženka tožnikoma ustrezno pojasnila, kakšno dolgoročno ekonomsko breme s sklenitvijo pogodbe prevzemata, saj neustrezna in nezadostna pojasnilna dolžnost na eni strani, kaže na toženkino slabo vero, na drugi strani pa na takšen informacijski razkorak med pogodbenimi strankami, pri katerem tožnika zaradi pomanjkljivih informacij v času sklepanja pogodbe nista imela možnosti sprejeti preudarne in razumne odločitve, četudi se je breme njune odločitve lahko pokazalo šele v obdobju (več let) po sklenitvi pogodbe.

Pojasnilna dolžnost glede valutnega tveganja ni bila izpolnjena že z umestitvijo 20. člena v kreditno pogodbo, kjer sta tožnika potrdila, da sta bila v celoti seznanjena z riziki najetja kredita v tuji valuti, saj je ključna presoja, ali jima je bilo valutno tveganje v zadostni meri vsebinsko pojasnjeno.