TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

RTV Slovenija ne deluje v enakih okoliščinah oziroma zanjo ne veljajo enaki pogoji poslovanja kot za druge izdajatelje programov. Zato 14. člen Ustave, zaradi nižjega količnika, s pomočjo katerega se izračuna osnova, ne more biti prekršen.

Če operater znotraj istega razreda doseže nižji prihodek, a ima enak strošek za plačilo toženki kot operater, ki je dosegel višji prihodek, po oceni sodišča ne gre za omejevanje svobodne menjave blaga in storitev, svobodnega vstopa na trg, svobodnega nastopanja na trgu ali dejanje, s katerim bi se kako drugače preprečevala konkurenca. Gre za procentualno višji delež stroška v prihodku. Ta odstotek lahko izenači z drugim operaterjem, ki dosega višji prihodek v okviru istega razreda na ta način, da tudi sam doseže višje prihodke.

Sodišče meni, da mnenja, pripomb in predlogov glede spremembe Tarife (ki se je v spornem letu znižala), ne more uveljavljati v tej tožbi. Tožnik zmotno meni, da mora sodišče preverjati, ali je spoštovano načelo, da gre v Tarifi za pokrivanje stroškov. Sodišče ne more presojati vsebine Tarife, tj. ne more ocenjevati, ali vrednost točke dejansko prinaša takšne prihodke agencije, da z njimi pokriva stroške, saj za to nima na razpolago ustreznih orodij in nenazadnje odgovor na to vprašanje ne more biti predmet upravnega spora. Sodišče lahko presoja le, ali je podzakonski predpis v skladu z zakonom, na katerega je sodišče vezano. Ker po mnenju sodišča Tarifa po svoji vsebini ne spreminja oziroma ne dopolnjuje zakona mimo zakonskega postopka, zaključuje, da se toženka pri svoji odločitvi o odmeri plačila oziroma uporabljeni vrednosti točke ni oprla na nezakonit splošni akt.