TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 3072/2010 z dne 22. 6. 2011 in sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 1056/2007-I z dne 4. 2. 2010 se razveljavita. Zadeva se vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

Glede na varstvo, ki ga uživa pravica do svobode izražanja (prvi odstavek 39. člena Ustave), je treba vsakršne omejitve izvrševanja te človekove pravice skrbno pretehtati in prepričljivo utemeljiti. Toliko bolj to velja za primere, ko sodišče posamezniku v celoti odreče pravico do izvrševanja svobode izražanja oziroma njegovo ravnanje izključi iz varstva te človekove pravice. Ugotovitev, da gre za pretirane, ostre in žaljive izjave, sama po sebi ne daje podlage za izključitev posameznika iz varstva pravice do svobode izražanja. Pretirane in žaljive izjave niso varovane s pravico do svobode izražanja le, če je njihov izključni namen žalitev oziroma sramotitev prizadete osebe. Za sklep, da je bila izjava podana z namenom zaničevanja, je ključna ugotovitev, da se taka izjava ne nanaša več na predmet javne razprave, pač pa je v ospredju žalitev oziroma blatenje prizadete osebe. Za izključitev pritožnice iz varstva pravice do svobode izražanja tudi ne zadošča ugotovitev sodišč, da naj bi sporni zapisi vsebovali neresnične trditve oziroma mnenja brez zadostne dejanske podlage. Le če bi sodišče ugotovilo, da je pritožnica vedoma in namerno zapisala neresnične žaljive trditve o tožniku oziroma da je pri tem ravnala hudo malomarno (brezbrižno), bi ji lahko očitalo zlorabo pravice do svobode izražanja. Ker sta sodišči pritožnico brez ustreznih in zadostnih razlogov izključili iz varstva pravice do svobode izražanja, sta kršili njeno pravico iz prvega odstavka 39. člena Ustave. Okoliščine konkretnega primera sodišču nalagajo dolžnost tehtanja med pritožničino pravico do svobode izražanja (prvi odstavek 39. člena Ustave) ter pravico tožnika do varstva časti in dobrega imena, varovano v 34. in 35. členu Ustave.