TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 449/2008 z dne 10. 7. 2008, sodba Višjega sodišča v Mariboru št. I Cp 2788/2006 z dne 15. 1. 2008 in sodba Okrožnega sodišča v Mariboru št. II P 817/2001 z dne 25. 8. 2006 se razveljavijo in se zadeva vrne Okrožnemu sodišču v Mariboru v novo odločanje. Nasprotna udeleženka Splošna bolnišnica Slovenj Gradec sama nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

Ureditev prekluzij glede navajanja dejstev in predlaganja dokazov po 286. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pomeni poseg v pravico do izjavljanja, varovano v 22. členu Ustave. Po oceni Ustavnega sodišča gre za ustavno dopusten poseg, saj se z njim zasleduje ustavno dopusten cilj (tj. pospešitev in koncentracija postopka). Za dosego zasledovanega cilja je nujno, da zakon možnost navajanja dejstev in predlaganja dokazov časovno omejuje. Ker se s tem lahko doseže zasledovani cilj, je omejitev pravice iz 22. člena Ustave tudi primerno sredstvo. Poleg tega je po oceni Ustavnega sodišča teža posledic posega v pravico do izjavljanja v postopku sorazmerna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki nastanejo zaradi posega. Ustavno sodišče ocenjuje, da predlog za postavitev drugega izvedenca v obravnavani zadevi ni pomenil novega dokaza, saj je dokazna tema ves čas ostala nespremenjena, šlo je le za nadaljnje izvajanje dokaza, ki je bil v pretežnem delu že izveden. Po presoji Ustavnega sodišča je sodišče s tem, ko je glede predlaganega dokaza upoštevalo omejitev iz 286. člena ZPP, pritožnika prikrajšalo za sodelovanje v dokaznem postopku. S tem je kršilo njuno pravico iz 22. člena Ustave.