TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Prvi odstavek 12. člena Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08) ni bil v neskladju z Ustavo v delu, po katerem se odvetniška nagrada, izračunana za namen povrnitve pravdnih stroškov, pri vrednostih predmeta nad 500.000 EUR za vsak začeti nadaljnji znesek 50.000 EUR zviša za 100 EUR.  

Splošno načelo sorazmernosti ni samostojno merilo za presojo skladnosti predpisa z Ustavo, temveč je njegova uporaba vezana na ugotovljeni poseg v posamezno človekovo pravico. Če je poseg nedopusten, je podano neskladje predpisa z določbo, ki zagotavlja človekovo pravico, in ne z določbami, ki urejajo načela za varstvo človekovih pravic.   Človekova pravica do zasebne lastnine varuje tudi premoženje kot vsoto vrednosti vseh premoženjskih aktiv, ki so v lasti oziroma imetništvu posameznika. Prvi odstavek 12. člena Zakona o odvetniški tarifi je bil v presojanem delu temelj za določanje višine redistribucije premoženja od ene pravdne stranke k drugi, saj je bil temelj za izračun višine določene vrste pravdnih stroškov, ki jih mora stranka, ki je pravdo izgubila, povrniti stranki, ki je v pravdi uspela. Vendar to še ne pomeni, da je ta določba posegala v človekovo pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.   Cilj prvega odstavka 12. člena Zakona o odvetniški tarifi v izpodbijanem delu je bil, da stranka, ki je v pravdi z vrednostjo nad 500.000 EUR uspela, dobi povrnjeno vse tisto, kar je sama plačala svojemu odvetniku, ne pa samo nekega manjšega dela, ki bi ustrezal morebitni omejitvi za nagrado, ki bi bila postavljena glede na vrednost spora 500.000 EUR in ki bi veljala le za vrnitvene zahtevke. Določba ni imela niti obogatitvenega niti kaznovalnega cilja niti ni bil njen namen, da se premoženje vertikalno redistribuira od zasebnika k državi. Prvi odstavek 12. člena Zakona o odvetniški tarifi je bil v sporu med dvema zasebnikoma temelj za to, da se tistega, ki ni bil odgovoren za to, da se je moral sprožiti mehanizem sodnega varstva, spravi v premoženjsko enak položaj, kot bi ga imel, če ne bi zaradi ravnanja nasprotnika potreboval pomoči odvetnika pri obrambi svojih pravic.   Sestavni del vsebine človekove pravice do zasebne lastnine je skupek dolžnosti lastnika, da iz svojega premoženja nudi kompenzacijo osebi, katere premoženje je bilo zmanjšano zaradi ravnanja ali opustitev lastnika. Zato se z navedeno določbo ureja način izvrševanja človekove pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.   Presojani ureditvi ni mogoče očitati nerazumnosti, saj je na njeni podlagi stranka, ki je v pravdi z visoko vrednostjo spornega predmeta uspela, dobila povrnjen denarni znesek, ki ga je sama plačala svojemu odvetniku, ali vsaj znesek, ki se je temu znesku mnogo bolj približal, kot pa bi se denarni znesek, ki bi ga določila nepremakljiva zgornja meja za nagrado, za kakršno se zavzema predlagatelj.