TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške odgovora na revizijo tožeči stranki v znesku 368,44 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

V obravnavanem primeru je toženka tožnici (občini) naložila v plačilo razliko za storitev institucionalnega varstva, ne da bi pred tem ugotavljala okoliščine na strani zavezanca, ki bi bil po vrstnem redu plačil sicer pred njo za plačilo. Obveznost občine za plačilo razlike nastopi šele, če upravičenec in zavezanci sami niso zmožni plačati storitve institucionalnega varstva.

Pri zavezancu, ki ne poda vloge za oprostitev, ni mogoče enostavno šteti, da je plačilna spodobnost tolikšna, kolikor znaša oprostitev upravičenca, za kar se zavzema toženka. Zavezanca je treba predhodno seznaniti z možnostjo uveljavljanja oprostitve in pravnimi posledicami, če ne bo podal vloge za oprostitev, kar toženki nalaga drugi odstavek 29. člena Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev. Uredba v drugem odstavku 31. člena res omogoča odločanje na podlagi prostega preudarka, ko gre za nujne primere, vendar hkrati določa, da mora center za socialno delo razloge, na katerih temelji odločitev, natančno opredeliti v obrazložitvi odločbe. Zato sodišče druge stopnje utemeljeno opozarja, da morajo biti razlogi za odločanje po prostem preudarku v izpodbijanih posamičnih upravnih aktih utemeljeni na način, da bi bil mogoč preizkus meja in namena prostega preudarka.