TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se glasi:

"I. Sklep načelnika Upravne enote A. št. ... z dne 1. 6. 2016 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade Republike Slovenije št. ... z dne 20. 7. 2016, se odpravita. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 508,51 EUR v 8 dneh. Kar tožeča stranka zahteva več in drugače, se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške sodne takse za tožbo v znesku 248,33 EUR, svoje stroške postopka pa krije sama."

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

Toženka je tožniku v nasprotju s tretjim odstavkom 162. člena ZDR-1 in brez ustrezne obrazložitve omejila izrabo preostanka neizrabljenega dopusta, saj je imel tožnik pravico ta dopust izrabiti do 30. 6. 2016. Delodajalec ima delavcu pravico odreči izrabo dopusta v željenem terminu le zaradi utemeljenih potreb delovnega procesa, nima pa pravice, da delavcu enostransko odredi koriščenje dopusta. Zmotno pa je stališče, da takšna enostranska odredba ne vpliva na dejansko izrabo dopusta. Tožnik je res spoštoval sklep svojega delodajalca in v odrejenem obdobju ostal doma. Vendar je to moral storiti, saj je bil dolžan spoštovati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (prvi odstavek 34. člena ZDR-1). To pa ne pomeni, da je v odrejenem terminu izrabil dopust, saj je Komisija sama odločila, da je bila odredba (sklep) delodajalca nezakonita. Posledično tožnikove sporne odsotnosti z dela ni dopustno evidentirati in šteti za odsotnost zaradi izrabe letnega dopusta, ampak kot odsotnost z dela iz razlogov na strani delodajalca.