TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba družbe A. in B. B. zoper odločbo Senata za prekrške št. Pp-8833/01 z dne 22. 4. 2002 v zvezi z odločbo Carinskega urada Sežana št. 426-40179-2001/9200-020 z dne 3. 10. 2001 se zavrže.

Pogoj, določen v tretjem odstavku 52. člena ZUstS, da gre za posebno utemeljen primer, se nanaša na utemeljenost ustavne pritožbe po vsebini, ne pa na razloge, ki naj bi opravičevali zamudo pri vložitvi ustavne pritožbe. Izjemnega obravnavanja ustavne pritožbe po tretjem odstavku 52. člena ZUstS pritožnika zato ne moreta doseči z sklicevanjem na to, da sta najprej pri Državnem tožilstvu Republike Slovenije vložila pobudo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, to pa razlogov za njeno vložitev ni našlo. Vložitev pobude za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti upravičenemu vlagatelju zato tudi ne varuje roka za vložitev ustavne pritožbe in ne more vplivati na tek roka za vložitev ustavne pritožbe zoper izpodbijani odločbi. Pritožnika utemeljenosti ustavne pritožbe po vsebini ne izkažeta. Zmotno namreč razumeta pravno naravo ustavne pritožbe, ko skušata v njej uveljavljati svoje videnje uporabe materialnega prava, s katerim v postopku o prekršku nista uspela. Zgolj okoliščina, da izpodbijani odločitvi nista v korist pritožnikov, še ne zadošča za sklep o kršitvi človekove pravice iz 22. in 27. člena Ustave. Tudi kršitve ustavnih procesnih jamstev, ki jih zagotavlja 22. člen Ustave, ni mogoče utemeljevati zgolj z navedbo, da sta odločitvi po vsebini napačni. Stališča, na katerih sta oprti odločitvi, so dovolj izčrpno obrazložena in utemeljena z razumnimi in logičnimi pravnimi argumenti. Ker pritožnika tudi z navedbami, s katerimi po vsebini utemeljujeta ustavno pritožbo, nista izkazala, da bi šlo za posebno utemeljen primer za odločanje o prepozni ustavni pritožbi, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrglo.