TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Po 53. členu ZUKZ je slovensko sodišče pristojno za sojenje v odškodninskih sporih z mednarodnim elementom tudi tedaj, če je škoda nastala na ozemlju Republike Slovenije. Šteje se, da je škoda nastala na njenem ozemlju, če je tu prišlo do poškodbe telesa, ne pa če tožeča stranka na tem območju (kjer ima prebivališče) le trpi duševne bolečine.

Če je škoda iz prejšnjega odstavka nastala pred 25.6.1991 na ozemlju nekdanje SFRJ, vendar ne v Sloveniji, pravda pa je začela teči po osamosvojitvi RS, ni mogoče uveljavljati navedene izbirne pristojnosti slovenskega sodišča za ta odškodninski spor (primerjaj 81. člen ZUKZ).

Obrazložitev:

V odškodninskih sporih, ki sta podlaga temu pravnemu mnenju, sta škodna dogodka (prometna in delovna nesreča) nastala pred osamosvojitvijo Republike Slovenije na območju prejšnje SFRJ, vendar ne na območju Slovenije. Sedež oziroma prebivališče povzročiteljev škode in zavarovalnice (tožencev) prav tako ni bilo na območju Slovenije. Oškodovanca (tožnika) sta se po nesreči (eden po nekajdnevnem zdravljenju v bolnišnici na Hrvaškem) vrnila v Slovenijo, kjer imata stalno prebivališče in kjer zaradi poškodbe trpita negmotno škodo. Tožbo na povrnitev te škode sta vložila po 25.6.1991, in sicer pri sodišču, na katerega območju imata svoje stalno prebivališče. Sodišče prve stopnje je v obeh primerih štelo, da je pristojno za obravnavanje teh tožbenih zahtevkov. Zoper takšno odločitev sta se pritožili toženi stranki. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbama toženih strank. Ugotovilo je, da slovensko sodišče ni mednarodno pristojno in tožbi zavrglo.

Proti sklepom sodišča druge stopnje sta tožeči stranki vložili revizijo zaradi zmotne uporabe prvega odstavka 53. člena ZUKZ in 52. člena ZPP. Škoda in škodno dejanje sta dva različna pojma, pri čemer za odločanje o pristojnosti sodišča ni pomembno, kje je bilo škodno dejanje, ampak kje je nastala škoda. Sodišče druge stopnje je ZUKZ tolmačilo preozko in v tožnikovo škodo. V revizijski zadevi opr. št. II Ips 197/96 pa je tožeča stranka še ugovarjala, da sta bili na dan spornega škodnega dogodka (v letu 1989) Slovenija in Hrvaška še del SFRJ. Tedaj je bilo po drugem odstavku 52. člena ZPP za sojenje nedvomno pristojno slovensko sodišče, saj je tožnik pretrpel hudo telesno poškodbo. Osamosvojitev obeh republik je kasnejši dogodek, ki na pristojnost ne bi smel vplivati.

Revizijsko sodišče je reviziji zavrnilo kot neutemeljeni. Obrazložitvi obeh odločb imata glede vprašanja, na katero odgovarja
pravno mnenje, enake razloge. Zato v izogib ponavljanju kombiniramo obe obrazložitvi:

Iz obrazložitve sklepa opr. št. II Ips št. 21/97:

"Za odločanje o tem, ali je slovensko sodišče pristojno odločati v tem odškodninskem sporu, je treba uporabiti 53. člen Zakona o
ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 43/82, v nadaljevanju ZUKZ). Nanj
napotuje ZPP z določbo, da je slovensko sodišče pristojno za sojenje, kadar je njegova pristojnost v sporu z mednarodnim elementom izrecno določena v zakonu ali pa z mednarodno pogodbo (27. člen ZPP). V sporih o nepogodbeni odškodninski odgovornosti je pristojno sodišče Republike Slovenije, če ta pristojnost velja po določbah 46., 50., 51. in 52. člena tega zakona (ZUKZ), ali, če je škoda nastala na ozemlju Republike Slovenije (prvi odstavek 53. člena ZUKZ). Sodišče druge stopnje je pristojnost slovenskega sodišča presojalo po tej določbi in zato ravnalo pravilno, glede na revizijske očitke pa seveda ostaja odprto vprašanje, ali je določbo 53. člena ZUKZ tudi pravilno uporabilo. Ker določbe 46., 50., 51. in 52. člena ZUKZ v konkretnem primeru ne pridejo v poštev, ostaja pomembno le vprašanje, kje je škoda nastala.

V mednarodnih razmerjih je potrebno dejstvo, kje je škoda nastala, ugotoviti na najbolj nedvoumen način. Le tako je mogoče pričakovati, da bo sodba priznana in izvršena oz. pričakovati, da bo tuji sodni organ takšno odločitev spoštoval. V nasprotnem primeru bi ravno v situacijah, kot je obravnavana (zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode) prišli v nerešljive položaje, ko bi se oškodovanec po nezgodi v kateri je utrpel nepremoženjsko škodo, preseljeval iz kraja v kraj ali pa zdravil v bolnišnicah v različnih državah, kar vse bi lahko pripeljalo do vrste tožbenih zahtevkov, kjer bi zaradi nepreglednosti in pravne negotovosti lahko prihajalo do zapletov, ki ne bi bili le v škodo povzročitelju škode (oziroma odgovorni osebi), temveč tudi oškodovancu samemu. Prav zato se ZUKZ ni odločil za navezno okoliščino v mednarodnih razmerjih v zvezi z nepogodbeno odgovornostjo, kakršno pozna v drugem odstavku 52. člena ZPP za notranjepravna razmerja. Zato je prav ta določba argument, ki pove, da 53. člen ZUKZ ne določa pristojnosti po kraju tožnikovega prebivališča, to je po kraju, kjer tožnik živi in trajne posledice oz. zmanjšanje življenjskih aktivnosti doživlja.

Revizijski očitek, da je taka razlaga določbe 53. člena ZUKZ preozka, ni utemeljen. Tudi širša razlaga določbe o tem, kje je škoda nastala, namreč pripelje do enakega rezultata. Dejstvo, da je škoda nastala tudi tam, kjer je nastala škodljiva posledica, se v sodni praksi in pravni teoriji namreč razlaga tako, da je ta dodatna navezna okoliščina v resnici zgolj navidezna, saj rešuje tiste situacije, ki nastanejo zaradi kombinacije več vzrokov za nastalo škodo. Gre za škodo, ki nastaja s sredstvi komuniciranja (npr. žalitev po telefonu iz ene države v drugo), z opustitvami, ki se zgodijo na teritoriju ene države, ta opustitev pa potem povzroči škodo na teritoriju druge države (npr. poškodovano ali ne dovolj vzdrževano letalo eksplodira v letu nad drugo državo) oziroma v drugih primerih, ko prihaja do tega, da se vzrok za bodočo škodo začne nekje drugje. V takšnih primerih gre za to, da se pristojnost lahko določi tudi po kraju oz. državi, kjer je do opustitve prišlo oziroma kjer je bila npr. izdelana bomba, ki je eksplodirala drugje oz. kjer je bilo emitirano določeno sporočilo ali drugo sredstvo, ki je povzročilo škodo drugje. Nikoli pa se ta navezna okoliščina ne razlaga v pomenu, ki ga uveljavlja revizija."

Iz obrazložitve sklepa opr. št. II Ips 157/96 pa še dodatno:

"... Za odločanje o tem, katero sodišče je pristojno, je odločilen čas začetka pravdnega postopka in ne čas škodnega dogodka. Gre za splošno sprejeto načelo procesnega prava (primerjaj 15. člen ZPP), ki velja tudi v mednarodnem zasebnem pravu in je urejeno v 81. členu ZUKZ. To načelo je različno od načela, ki velja za razsojo o materialnopravnih razmerjih. Ker je bila tožba vložena ... že po nastanku Republike Slovenije in Republike Hrvaške, je revizija v tem delu neutemeljena.

... Tožeča stranka želi doseči pristojnost domačega sodišča tudi s trditvijo, da je sojenje pred domačim sodiščem za tožnika ugodnejše. Vendar pa to ni vedno res. Revident prezre, da je splošna navezna okoliščina sedež dolžnika, ki je v tem primeru na območju Republike Hrvaške. Sodbo, ki bi jo izdalo slovensko sodišče, bi bilo torej pred izvršbo treba v Republiki Hrvaški najprej priznati. Za tožnika je zato načeloma ugodneje, da se spor vodi v državi, kjer bo sodba izvršena.

... Sodišče druge stopnje tudi pravilno opozarja, da mednarodno zasebno pravo odklanja pristojnost po prebivališču tožnika, ki je
sicer navezna okoliščina za krajevno pristojnost po drugem odstavku 52. člena ZPP. Prav ta določba pa je tudi argument proti revidentovi razlagi 53. člena ZUKZ. Če bi obveljalo, da je kraj, kjer je škoda nastala, tožnikovo prebivališče, drugi odstavek 52. člena ZPP tudi za krajevno pristojnost v notranjepravnih razmerjih ne bi bil potreben. Zadoščal bi že 1. odstavek, ki veže krajevno pristojnost tudi na kraj, kjer je nastala škodljiva posledica. "