TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne.

Ni utemeljena tožnikova zahteva, da se mu letni dopust, ki je bil odmerjen v trajanju 29 oziroma 30 dni, prizna brez posebnosti razporeditve delovnega časa oziroma s tem tudi delovnih dni v tednu. Ob sicer povprečnem štirideset urnem delovnem tednu bi v tožnikovem primeru to pomenilo privilegirano obravnavanje, ki nima ustrezne zakonske podlage ali podlage v kolektivnih pogodbah. Ker je bil obračun letnega dopusta tožniku narejen le za tiste dneve, v katerih je sicer obstajala njegova delovna obveznost, glede na delovne ure te obveznosti, bi zavzemanje tožnika za to, da se mu dopust prizna za vse dni njegove delovne obveznosti, ne glede na delovni čas in posledično razporeditev delovnih dni, pomenilo ne le pravice do dejansko daljše odsotnosti, temveč tudi pravico do večjih prejemkov iz naslova nadomestila plače.

Neutemeljene so revizijske navedbe, da naj bi tožena stranka odmerjala letni dopust po urah oziroma po preračunu v ure, saj je preračun tožene stranke pomenil le tehnično opravilo, ki je služilo določitvi pravilnega števila dni izrabe letnega dopusta tožniku, ki pa se ni določal in izrabljal po urah, temveč v delovnih dnevih. Pri tem se je kot dan letnega dopusta štel vsak delovni dan, ki je bil po razporeditvi delovnega časa pri delodajalcu določen kot tožnikov delovni dan - in kar je v skladu s četrtim in petim odstavkom 160. člena ZDR.