TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 se v primeru, če davčni organ ugotovi, da davčni zavezanec–fizična oseba razpolaga s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki precej presegajo dohodke, ki jih je zavezanec napovedal, davek odmeri od ugotovljene razlike med vrednostjo premoženja (zmanjšano za obveznosti iz naslova pridobivanja premoženja), sredstev oziroma porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni, oziroma dohodki, od katerih se davek ne plača. Davek se od ugotovljene davčne osnove plača po povprečni stopnji dohodnine od enoletnih dohodkov zadnjega davčnega obdobja in ne po povprečni stopnji dohodnine, kot izhaja iz dohodninske odločbe zadnjega davčnega obdobja. To pomeni, da je davčni organ pri izračunu povprečne davčne stopnje utemeljeno upošteval vse obdavčljive dohodke določenega leta in s tem tudi dohodke, za katere tožnik ni izkazal ustreznega (neobdavčljivega) vira.

Po določbah 69. člena ZDavP-2 sme davčni organ v primerih iz 68. člena pozvati davčnega zavezanca–fizično osebo, da predloži davčnemu organu podatke o svojem premoženju ali delih premoženja. K prijavi premoženja torej lahko pozove zavezanca tudi, če ugotovi nesorazmerje med njegovimi napovedanimi dohodki in premoženjem oziroma sredstvi, s katerimi razpolaga.

Neutemeljeni so tudi ugovori, s katerimi tožnik nasprotuje povečanju davčne osnove iz naslova pologov in obrokov za leasing. Ti sicer res lahko pripeljejo do spremembe pri lastništvu vozil oziroma do spremembe v premoženju tožnika. Do takrat pa izvršena plačila nedvomno predstavljajo potrošnjo oziroma neposredno porabo denarnih sredstev, ki se v skladu z določbami 68. člena ZDavP-2 upošteva pri izračunu davčne osnove.

Poraba sredstev v inšpiciranem obdobju lahko vključuje tudi prihranke iz preteklih obdobij. Vendar pa mora biti izkazano, da gre za takšne prihranke in s tem za sredstva, s katerimi je tožnik razpolagal na začetku inšpiciranega obdobja.