TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Udeleženci nosijo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

V sodni praksi se je že oblikovalo stališče, da od stranke ni mogoče zahtevati, da mora biti pozorna na vsa potencialna dejstva, čeprav za njihov obstoj ne govori nič in je zato na dejstvu, ki ga lahko stranka ugotovi naključno in ne z običajnim sistematičnim zbiranjem procesnega gradiva, obnovitveni predlog mogoče utemeljiti. Tudi v konkretni zadevi gre za tak primer. Nasprotna udeleženca sta bila dolžna navesti pravnorelevantna dejstva, ki so jima bila poznana in poiskati tista, ki so povezana z nastalim sporom. Sem nedvomno sodi tudi podatek o morebiti že obstoječi služnosti poti v korist nepremičnine obeh predlagateljev. Vendar pa je treba pri presoji, ali sta nasprotna udeleženca v zvezi s tem ravnala dovolj skrbno, upoštevati, da se služnostna pravica (kot stvarna pravica) vpisuje v zemljiško knjigo in je njen obstoj zato mogoče preveriti že z vpogledom. Od stranke zahtevati, da preverja tudi vsebino v zemljiško knjigo vloženih listin (to je pogodb, pri katerih sklenitvi sama ni sodelovala), če nič ne kaže, da je njihova vsebina relevantna za spor, je pretirano.

Prvi pogoj, da sodišče sploh lahko dovoli nujno pot, je, da nepremičnina za redno rabo nima potrebne potne zveze z javno cesto ali bi bila ta povezana z nesorazmernimi stroški. Pri tem je neobstoj poti lahko absoluten (gre za primere, ko pot sploh ne obstaja) ali relativen (gre za primere, ko pot obstaja, a je neprimerna za redno rabo). Če je v postopku sporno, ali primerna pot obstaja ali ne, je sodišče tudi to dolžno ugotavljati.