TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Člen 22 Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 31/2000) ni v neskladju z 2. in 8. členom Ustave.

Z izpodbijanim 22. členom ZP-L je zakonodajalec uvedel novo izredno pravno sredstvo, s katerim je omogočil, da lahko državni tožilec Republike Slovenije vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper odločbe, navedene v izpodbijanem členu. Z določbo 22. člena ZP-L je zajel pravnomočne odločbe o upravnem kaznovanju, izdane pri pristojnem upravnem organu oziroma odločbe o prekršku, ki so bile izdane pred organom za prekrške, pristojnim za območje Republike Slovenije ali za območje katerekoli izmed republik nekdanje Jugoslavije, ki so postale pravnomočne pred 25. 6. 1991, če je ali je bil kaznovani kadarkoli slovenski državljan, in mu je bila neupravičeno in v nasprotju z načeli in pravili pravne države, zaradi razrednih, političnih ali ideoloških razlogov izrečena kazen kakršnekoli oblike odvzema prostosti. Vsebinsko gledano pomeni 22. člen ZP-L možnost sodne rehabilitacije, ki do sedaj v primerih po 216. členu ZP ni bila mogoča. Odločitev o tem, zoper katere odločbe naj bo dopustno novo izredno pravno sredstvo, ali samo zoper tiste, ki so bile izdane na območju Republike Slovenije, ali tudi zoper tiste, ki so bile izdane na območju drugih republik nekdanje skupne države proti slovenskim državljanom, spada v polje proste presoje zakonodajalca. Pri tem Ustavno sodišče ugotavlja, da je zakonodajalec z izpodbijano ureditvijo razrešil še eno vprašanje, ki se nanaša na odpravo posledic, nastalih na podlagi predpisov jugoslovanske povojne komunistične oblasti s področja kaznovalnega prava. S tem je v celoti zagotovil izvajanje načela pravne države iz 2. člena Ustave, ki od njega terja, da predvidi revizijo postopkov, v katerih so bile kršene človekove pravice (točki 5 in 6 obrazložitve te odločbe). V konkretnem primeru ne gre za vprašanje prenosa pristojnosti, temveč za uveljavitev pristojnosti za odločanje o novem izrednem pravnem sredstvu, ki v prejšnji ureditvi ni bilo predvideno. Zato je trditev predlagatelja, da je 22. člen ZP- L v nasprotju z UZITUL, ker je na organe Republike Slovenije prenesel pristojnosti, ki so jih imeli organi v drugih republikah, neutemeljena. Tudi organi za prekrške so bili del enotnega sistema organov SFRJ, zato njihove odločbe, ki so bile izdane in izvršene pred osamosvojitvijo Republike Slovenije, tudi po osamosvojitvi niso pridobile značaja tujih odločb ter še vedno učinkujejo na ozemlju Republike Slovenije tako kot odločbe, ki so jih izdali organi Republike Slovenije. Sklicevanje predlagatelja na kršitev 8. člena Ustave je neutemeljeno. Navedeni člen namreč ureja razmerje med mednarodnim pravom in pravnim redom Republike Slovenije, kar ni predmet presoje v obravnavani zadevi. Zakonodajalec je z 22. členom ZP-L uvedel novo izredno pravno sredstvo, ki določenim upravičencem zagotavlja možnost sodne rehabilitacije kot ustavne pravice, ki izhaja iz 30. člena Ustave. Ker je možnost vlaganja zahteve za varstvo zakonitosti uzakonil zoper odločbe, ki v Republiki Sloveniji nimajo položaja tujih odločb, ni mogel poseči v suverenost druge države.