TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi dolžnika se delno ugodi in se v I. točki izreka sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se znesek 76,80 EUR ne nanaša na del izvršilnih stroškov, ampak pravilno na zakonske zamudne obresti v znesku 4,59 EUR in del preživnine za mesec april 2013 v znesku 72,01 EUR, v III. in IV. točki izreka pa spremeni tako, da je dolžnik v roku 8 dni od vročitve sklepa dolžan upniku povrniti izvršilne stroške v znesku 57,82 EUR.

II. V ostalem se pritožba dolžnika zavrne ter v II. točki izreka sklep sodišča prve stopnje potrdi.

III. Dolžnik sam krije stroške pritožbenega postopka.

Dolžnik ima prav, da dogovor strank ni pogoj veljavne predčasne izpolnitve obveznosti po 290. členu OZ, vendar pri tem zanemari, da je za predčasno izpolnitev (izpolnitev pred zapadlostjo obveznosti) bistveno, da je s strani izpolnitelja jasno izražena volja, da plačuje v naprej in kaj plačuje v naprej. Iz izvedenega dokaznega postopka pa takšna volja ne izhaja. Dolžnik je redno v daljšem časovnem obdobju vsak mesec preplačeval svojo preživninsko obveznost, (kar ni pritožbeno izpodbijano), ne pa, kot je zatrjeval, s preplačilom prejšnjega meseca poplačeval še ne zapadlo obveznost. Če bi bila resnična volja dolžnika, da opravi vnaprejšnje plačilo v mesecu, ki bi sledil mesecu preplačila, ne bi opravil ponovnega preplačila, ampak bi plačal le še preostanek obveznosti, ki s preplačilom ne bi bil krit. Dolžnik je po pojasnjenem izhajal iz zmotnega stališča, da samo preplačilo obveznosti že pomeni vnaprejšnje plačilo druge še ne zapadle obveznosti, kar pa ne drži. Preplačilo je praviloma pravno kvalificirano kot plačilo brez podlage, ki se ga presoja po pravilih neupravičene obogatitve (190. člen OZ).