TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena.

V sodni praksi se je uveljavilo stališče, da se obsodba za nadaljevano kaznivo dejanje praviloma ne nanaša tudi na tista istovrstna oziroma ista dejanja, ki so bila izvršena v istem časovnem obdobju, pa niso bila zajeta s konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja. Novo odkrita kazniva dejanja bodo z že razsojenim nadaljevanim kaznivim dejanjem eno dejanje v procesnem smislu tvorila le izjemoma, če je med vsemi poleg zunanje (krajevne in časovne) povezave tudi taka notranja povezava, da bi vrednotenje okoliščin (protipravnosti in krivde) v ločenih postopkih pomenilo nenaravno delitev enotnega življenjskega dogajanja.

V konkretni zadevi je po primerjavi ravnanj osumljencev razvidno, da se v opisu novo očitanih dejanj tema očitajo identična izvršitvena ravnanja, za katera sta že bila obsojena. Edina razlika je v tem, da v primeru osumljenega A. po že razsojeni zadevi vozila, ki je opravljalo tehnični pregled, v določenih primerih dejansko sploh ni bilo na pregled in je bilo A. izročeno le njihovo prometno dovoljenje, osumljenca naj bi po opisu novih dejanj podkupovala drug par tehničnih preglednikov, šlo pa je tudi za druga vozila in njihove lastnike. Toda iz primerjanih opisov dejanj ni razvidno, da bi bila osumljenca v odnosu do drugega para tehničnih preglednikov ravnala kakorkoli drugače ali iz drugih vzgibov, njuna identiteta pa ne more imeti odločilnega pomena niti z vidika elementov nadaljevanega kaznivega dejanja. Vsa dejanja obeh osumljencev, tako tista iz konstrukcije nadaljevanja kaznivega dejanja že razsojene zadeve kot novo obravnavana dejanja, so opisana kot serijska dejavnost in tvorijo enovito oziroma naravno celoto.