TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba spremeni tako, da se rok za prostovoljno izpolnitev, določen v I. točki izpodbijane sodbe, podaljša na 60 dni. V ostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka je tožeči stranki dolžna v 15 dneh povrniti 141,36 EUR pritožbenih stroškov, če zamudi s plačilom, od šestnajstega dne od vročitve te sodbe dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Na strankah je, da zatrjujejo dejansko stanje, je pa nato sodišče tisto, ki na takšno dejansko stanje uporabi pravo. Sodišče mora torej za konkreten dejanski stan najti ustrezno pravno pravilo. Res je, kar tudi opozarja pritožba, da je toženec med svojimi trditvami podal tudi trditev o obstoju posodbene pogodbe, ki je v OZ urejena v 579. do 586. členu. Vendar pa posodbena pogodba ne nastane sama po sebi, kot nadaljevanje nekega zatečenega stanja, brez ustreznega dogovora, sporazuma, ki je lahko tudi usten.

V konkretni zadevi je toženec trdil, da je bil med strankama dosežen dogovor, ki naj bi po prvi varianti predstavljala ustno najemno pogodbo, kar se je izkazalo, da ne drži. Po drugi varianti naj bi šlo za soglasje, ki bi privedlo do posodbene pogodbe in sicer trajnega pogodbenega razmerja, ki se ga po 333. členu OZ prekine le z odpovedjo. Vendar pa samo dejstvo, da je toženec kot otrok prebival pri starših (tožniku in njegovi ženi), pa se je potem to bivanje podaljšalo v toženčevo odraslo dobo (na način, da starša pač nista nasprotovala temu, da biva v hiši), ne more pomeniti dogovora (sporazuma), ki bi ustanovil posodbeno (ali kakršno koli drugačno pogodbeno) razmerje.

Dejstvo, da je toženec pri starših bival tudi v odrasli dobi, ne pomeni, da bi bilo med njimi ustanovljeno kakršno koli pravno razmerje, ki bi kot tako pomenilo pravno podlago za prebivanje v hiši staršev. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da gre za situacijo, ko toženec v tožnikovi nepremičnini prebiva brez pravnega naslova, zaradi česar so podani razlogi, da se mora iz nepremičnine izseliti.

Pritožbeno sodišče glede na okoliščine tega primera šteje kot primeren rok, v katerem se bo toženec lahko izselil in si našel drugo primerno stanovanje, 60 dni.