TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba se zavrže. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 122. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 75/02) se zavrne.

Ustavna pritožba pritožnika je bila zavržena, ker je ni mogoče vložiti neposredno zoper ravnanje ali opustitev dolžnega ravnanja oziroma neaktivnost sodišča, ko je sam postopek pred pristojnim sodiščem še v teku. Kljub temu Ustava zagotavlja tudi sodno varstvo pravice do sojenja v razumnem roku. O zakonitosti dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, tako po določbi drugega odstavka 157. člena Ustave odloča (če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo) pristojno sodišče v upravnem sporu. Po določbah Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. - ZUS) je za navedeni postopek na prvi stopnji pristojno Upravno sodišče. Šele zoper odločitve pristojnih sodišč v upravnem sporu je ob izpolnjenih pogojih iz ZUstS mogoče vložiti ustavno pritožbo. Zgolj to, da je bila podaljšana veljavnost določbe ZIZ/98 in bodo lahko nekateri izvršilni postopki zato trajali dlje, samo po sebi ne more pomeniti posega v pravico do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Kolikor pa v konkretnem primeru pride do nerazumno dolgega postopka, pa je mogoče uveljavljati sodno varstvo pravice do sojenja v razumnem roku pred pristojnim sodiščem. Zato je očitek pritožnika o neskladju izpodbijane določbe s pravico do sojenja v razumnem roku očitno neutemeljen. Očitka, da je izpodbijana določba v neskladju s pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, v kateri je zajeta tudi vsebina pravice iz 1. člena Protokola št. 1 EKČP, pa pritožnik ni utemeljil. Zato je Ustavno sodišče pobudo zavrnilo kot očitno neutemeljeno.