TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni:

- v I. točki izreka izpodbijane sodbe tako, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 133242/2015 z dne 9. 11. 2015 v prvem in tretjem odstavku izreka v veljavi za znesek 9.052,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2015 dalje ter za izvršilne stroške v znesku 69,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti;

- v III. točki izreka izpodbijane sodbe pa tako, da se toženi stranki naloži, da mora v petnajstih dneh od vročitve izpodbijane sodbe povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 3.471,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

II. V preostalem izpodbijanem delu, to je v I. točki izreka sodbe v zvezi s prvim odstavkom izreka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 133242/2015 z dne 9. 11. 2015, se glede zneska 792,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2015 ter za vtoževane zakonske zamudne obresti od vseh posameznih računov do 16. 10. 2015, pritožba zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka nosi sama svoje stroške za odgovor na pritožbo.

Najemna pogodba za najem poslovne stavbe ali poslovnih prostorov, ki ni sklenjena v pisni obliki, ni veljavna. Iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje izhaja ugotovitev, da pisna najemna pogodba za najem dela poslovnih prostorov tožeče stranke ni bila sklenjena. Ugotovljeno je bilo tudi, da je bil s kompenzacijo poravnan le del najemnine po prvem računu, ki je zajemal obdobje od januarja do marca 2013. Zatrjevana ustno dogovorjena najemna pogodba torej tudi ni bila v pretežnem delu realizirana. Že iz tega razloga ni mogoče šteti, da je bila veljavno sklenjena ustna najemna pogodba (58. člen OZ).

V kolikor bi držalo, da je bila dogovorjena brezplačna uporaba, tožeča stranka ne bi imela terjatve do tožene stranke, kar pomeni, da ne bi bilo treba ničesar pobotati, temveč bi tožena stranka od tožeče stranke zahtevala plačilo dobavljenega blaga.

Glede na to, da se pričakovanja o uspešnem poslovnem sodelovanju niso uresničila, se tudi ni uresničilo pričakovanje o kompenzaciji medsebojnih terjatev. Tožena stranka ima torej do tožeče stranke obveznost, ki je po svoji naravi denarna obveznost, te obveznosti pa ob zapadlosti terjatve ni opravila na način, kot je bilo dogovorjeno (pričakovano). Tako tožeča stranka pravilno uveljavlja zoper toženo stranko zahtevek za plačilo denarne odmene za uporabo dela njenih poslovnih prostorov.