TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbe zagovornic in zagovornikov obdolžene M. H., obdolženega B. N. ter obdolženega T. F. se zavrnejo kot neutemeljene in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolžena M. H. in obdolženi B. N. sta dolžna plačati sodno takso, vsak v višini 168,00 EUR, obdolženega T. F. pa se plačila sodne takse oprosti.

Če sodišče o dokaznem predlogu ne odloči, ravna v nasprotju s tretjim in četrtim odstavkom 329. člena ZKP, če ga neutemeljeno zavrne pa v nasprotju z zagotovilom iz 4. alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Če se obdolženi ne more pritožiti v lastno škodo (Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 772), velja to tembolj za njegovo zagovornico ali zagovornika kot strokovnega pomočnika, ki sme delovati le obdolžencu v korist (prvi odstavek 75. člena ZKP). Odločilnost dejstev določata opis dejanja po obtožbi kot predmetov obravnavanja in tako imenovane procesne predpostavke (pogoji), brez katerih o obtožbi po njeni obravnavi ni mogoče vsebinsko odločiti. Tudi razglasitev sodbe ni sestavni del opisanega kaznivega dejanja po obtožbi in ne pogoj, od katerega bi bila odvisna odločitev o obtožbi. Je procesno dejstvo, ki mora biti po drugem odstavku 364. člena (ex lege) navedeno v uvodu sodbe, v razlogih sodbe pa ne oziroma je to tudi v primeru njene odložitve prepuščeno samemu sodišču (ex iudicio). Zahtevanega pritožnica ni storila, kot ni konkretizirala vpliva v zvezi z zatrjevano kršitvijo prvega odstavka 360. člena ZKP, glede katere pa je najprej prezrla naravo roka, znotraj katerega sme biti razglasitev sodbe odložena in nato še, da je do minimalne prekoračitve prišlo po dodatnem posvetovanju sodišča, brez da bi bila zato neposredna ocena dokazov, kot smisel obravnavane časovne zamejitve, kakorkoli prizadeta (prim. Horvat Š., prav tam, str. 751).Glede na povzeto pritožbeno sodišče uvodoma opozarja na razliko med namenom po pridobitvi protipravne premoženjske koristi in protipravnostjo te koristi kot znakoma kaznivega dejanja in odločilnima dejstvoma, ki morata biti storilcu kot vsa druga odločilna dejstva tudi dokazana(i). Kot je znano so sodišča prosta v presoji dokazov tudi tedaj, ko odločajo o njihovi izvedbi (drugi odstavek 329. člena ZKP) in znano je, da niti, ko je dokaz v zvezi z odločilnim dejstvom, tega, zaradi jasnosti zadeve, niso dolžna izvesti (nazadnje sodba Vrhovnega sodišča I Ips 53443/2014 z dne 8. 6. 2017).