- PREDPIS
Odredba o homologiranju vozil za javni prevoz potnikov glede izvedbe nadgradnje (št. 36.03)
OBJAVLJENO V: Uradni list RS 62-2978/1999, stran 7921 DATUM OBJAVE: 5.8.1999
RS 62-2978/1999
2978. Odredba o homologiranju vozil za javni prevoz potnikov glede izvedbe nadgradnje (št. 36.03)
Na podlagi 6. člena zakona o standardizaciji (Uradni list RS, št. 1/95) izdaja minister za znanost in tehnologijo
O D R E D B O
o homologiranju vozil za javni prevoz potnikov glede izvedbe nadgradnje (št. 36.03)
1 SPLOŠNO
1.1
Avtobusi, namenjeni za prevoz več kot 16 potnikov, morajo biti homologirani v skladu s to odredbo.
2 PODROČJE UPORABE
2.1
Predpisi te odredbe veljajo za konstruiranje in izvedbo nadgradenj vozil za prevoz potnikov v javnem prometu, ki imajo poleg vozniškega več kot 16 sedežev ali stojišč in katerih največja širina je večja od 2,3 m. Veljajo za enonivojska vozila v togi ali zgibni izvedbi.
2.2
Ta vozila se delijo v tri razrede:
2.2.1
razred I: vozila, ki so konstruirana s prostori za stoječe potnike in omogočajo pogosto izmenjavo potnikov;
2.2.2
razred II: vozila, ki so konstruirana predvsem za prevoz sedečih potnikov in so prirejena tako, da dopuščajo tudi prevoz stoječih potnikov v sredinskem prehodu in/ali posebnem prostoru za stoječe potnike, ki pa ne sme presegati prostora za dva dvojna sedeža;
2.2.3
razred III: vozila, ki so konstruirana izključno za prevoz sedečih potnikov.
3 ZAHTEVE
3.1
Obremenitve
3.1.1
Razporeditev obremenitve vozila se določa na ravni in vodoravni podlagi v dveh stopnjah obremenitve:
3.1.1.1
neobremenjeno, po določilih točke 3.1.3 te odredbe, in
3.1.1.2
obremenjeno, po določilih točke 3.1.4 te odredbe.
3.1.2
Prednja os mora biti obremenjena z najmanj takim odstotkom skupne mase vozila, kot to določa naslednja tabela:
----------------------------------------------------------------- Razred: I I II II III III ----------------------------------------------------------------- Stanje obremenitve togi zgibni togi zgibni togi zgibni neobremenjeno 20 20 25 20 25 20 obremenjeno 25 20 25 20 25 20 -----------------------------------------------------------------
3.1.3
“Neobremenjeno” vozilo (MV) (kg) v smislu točk 3.1 in 3.3 te odredbe je prazno vozilo, pripravljeno za vožnjo (z 90-odstotno napolnjeno posodo za gorivo, z mazivom, hladilno tekočino, orodjem in rezervnim kolesom, če je vgrajeno), z dodatno maso 75 kg za voznika in po 75 kg za vsako spremljajočo službeno osebo, za katero je predviden poseben sedež. Če je vozilo opremljeno s straniščem in/ali kuhinjo, morajo biti rezervoarji čiste vode polni, rezervoarji odpadne vode pa prazni.
3.1.4
“Obremenjeno” vozilo v smislu točke 3.1 te odredbe je neobremenjeno vozilo po točki 3.1.3 in dodatno:
–
z maso Q na vsakem sedežu,
–
s tolikšnim številom uteži z maso Q, ki ustreza dovoljenemu številu stoječih potnikov, enakomerno porazdeljenimi po površini S(1), ki je namenjena za prevoz stoječih potnikov,
–
z maso B, enakomerno porazdeljeno v prtljažnem prostoru, in
–
če pride v poštev, z maso BX, enakomerno porazdeljeno po strešnem prtljažniku.
3.1.5
Vrednosti za Q so navedene v točki 3.3 te odredbe za posamezne razrede avtobusov.
3.1.6
Masa B v kg mora biti številčno enaka najmanj 100 x V (prostornina prtljažnega prostora v m3).
3.1.7
Masa BX mora ustrezati najmanj specifični obremenitvi 75 kg/m2 celotne površine strehe avtobusa, ki je namenjena za prevoz prtljage.
3.2
Območje, namenjeno potnikom
3.2.1
Skupna površina, ki je na voljo potnikom, S(0), se izračuna tako, da se od skupne površine poda avtobusa odštejejo:
3.2.1.1
površina vozniškega prostora,
3.2.1.2
površine stopnic pri vratih in površine vseh stopnic z globino, manjšo od 30 cm,
3.2.1.3
vse površine, nad katerimi znaša svetla višina, merjena od poda, manj kot 135 cm, pri tem pa se ne upoštevajo tisti deli, ki štrlijo v ta prostor skladno z določilom točke 3.7.8.6.3 te odredbe, in
3.2.1.4
površina vseh delov gibljivega dela zgibnega avtobusa, ki niso dostopni zaradi predelnih sten in/ali oprijemnega drogovja.
3.2.2
Površina S(1), ki je namenjena stoječim potnikom (samo pri avtobusih razredov I in II, kjer je prevoz stoječih potnikov dovoljen), se izračuna tako, da se od površine S(0) odštejejo naslednje površine:
3.2.2.1
pri avtobusih razredov I in II:
3.2.2.1.1
površina vseh delov poda, kjer je naklon večji od 8 %,
3.2.2.1.2
površina vseh predelov, ki stoječemu potniku niso dostopni, če so vsi sedeži zasedeni, z izjemo sklopnih sedežev,
3.2.2.1.3
površina vseh predelov, nad katerimi znaša svetla višina, merjena od poda, manj kot 190 cm, oziroma del sredinskega hodnika nad zadnjo osjo ali za njo in sosednjih delov, kjer je svetla višina manjša od 180 cm (oprijemno drogovje se tu ne upošteva),
3.2.2.1.4
področje pred navpično ravnino, ki poteka skozi sredino sedežne blazine voznikovega sedeža (v najbolj nazaj pomaknjeni legi) in srednjo točko zunanjega ogledala, ki je nameščeno na nasprotni strani vozila glede na voznikov sedež, in
3.2.2.1.5
območje 30 cm pred vsakim sedežem, razen pred sklopnim;
3.2.2.1.6
vsak del površine poda, ki ni izključen s točkami od 3.2.2.1.1 do 3.2.2.1.5 te odredbe, na katerega ni mogoče položiti pravokotnika z merama 40 cm x 30 cm; in
3.2.2.1.7
pri vozilih razreda II površina vseh predelov poda, kjer stanje ni dovoljeno.
3.3
Število potniških mest
3.3.1
V vozilu je treba predvideti število sedežev (P(s)), ki niso sklopni sedeži, ki ustreza zahtevam točke 3.7.8 te odredbe. Pri avtobusih razreda I ali II mora biti število P(s) enako najmanj številu kvadratnih metrov površine, namenjene potnikom in posadki (S(0)), zaokroženim navzdol na naslednjo celo vrednost; pri vozilih razreda I je to število lahko zmanjšano za 10 % (0,9 S(0)).
3.3.2
Skupno število potniških mest (N) se izračuna na naslednji način:
N = Ps + S1/Ssp oziroma N = (MT-MV-LV-RVX)/Q
pri čemer je:
P(s) – število sedežev (točka 3.3.1 te odredbe);
S(1) – površina (m2), namenjena stoječim potnikom (točka 3.2.2 te odredbe);
S(sp) – potrebna površina za enega stoječega potnika (m2) (točka 3.3.2.2);
MT – tehnično dovoljena skupna masa vozila (v kg);
MV – masa praznega vozila (točka 3.1.3 te odredbe) (v kg);
L – specifična masa prtljage v prtljažnem prostoru (kg/m3);
V – prostornina prtljažnega prostora (v m3);
R – specifična masa prtljage na strehi (kg/m2);
VX – površina strehe avtobusa, prirejena za prevoz prtljage (v m2);
Q – masa (kg), ki se predvideva kot obremenitev na vsakem sedežu in prostoru za stoječega potnika, če obstaja (točka 3.3.2.2 te odredbe).
3.3.2.1
Pri avtobusih razreda III znaša S(1) = 0
3.3.2.2
Vrednosti za Q, S(sp), L in R so za različne razrede avtobusov podane v naslednji tabeli:
-----------------------------------------------------------------
Razred Q (kg) Ssp (m2/potnika) L (kg/m3) R (kg/m2)
Potrebna površina za enega
stoječega potnika
-----------------------------------------------------------------
I 68 0,125 100 75
II 71 * 0,150 100 75
III 71* ni stoječih potnikov 100 75
-----------------------------------------------------------------
* Vključno s 3 kg ročne prtljage
3.3.2.3
Če se vozilo razreda II ali III homologira kot vozilo razreda I, se masa prtljage v prostorih, ki so dostopni samo z zunanje strani, ne upošteva.
3.3.3
Pri izračunu po točki 3.3.2 te odredbe obremenitev posameznih osi ne sme biti večja od največjih tehnično dovoljenih vrednosti za te osi.
3.3.4
V notranjosti vozila v bližini vrat mora biti jasno viden napis s črkami oziroma simboli, visokimi najmanj 15 mm, in številkami, visokimi najmanj 25 mm, ki označuje:
3.3.4.1
število sedežev, za katero je vozilo predvideno (P(s)), in
3.3.4.2
skupno število potnikov, za katero je vozilo predvideno (N).
3.4
Zaščita pred požarom
3.4.1
Motorni prostor
3.4.1.1
V motornem prostoru se ne smejo uporabljati lahko vnetljive snovi za dušenje zvoka, ki bi se lahko napojile z gorivom ali mazivom, razen če so prekrite z neprepustnim slojem.
3.4.1.2
S primernim oblikovanjem motornega prostora ali z namestitvijo iztočnih odprtin je treba poskrbeti, da se v motornem prostoru ne bi nabiralo gorivo ali mazivo.
3.4.1.3
Motorni prostor in vse druge vire toplote (npr. retarder, peči), razen toplovodnih naprav za gretje potniškega prostora, je treba ločiti od ostalega dela vozila z zaščitnim zaslonom iz materiala, odpornega proti vročini.
3.4.2
Odprtine za natakanje goriva
3.4.2.1
Odprtine za natakanje goriva so lahko dostopne samo z zunanje strani vozila.
3.4.2.2
Nalivno grlo posode za gorivo ne sme biti bliže odprtini vrat kot 50 cm, če se posoda za gorivo polni z bencinom, in 25 cm, če se posoda za gorivo polni z dizelskim gorivom. Ne sme se nahajati v potniškem prostoru ali prostoru za voznika in mora biti nameščeno tako, da pri natakanju gorivo ne more priti v stik z motorjem ali izpušno napravo.
3.4.2.3
Gorivo ne sme iztekati skozi pokrov posode za gorivo ali odprtine za odzračevanje, tudi če se posoda za gorivo zavrti za 1800 okrog svoje vzdolžne osi. V tem primeru je rahlo puščanje goriva sicer dovoljeno, če ni večje od 30 g/min. Če je vozilo opremljeno z več med seboj povezanimi posodami za gorivo, mora tlak med preskusom ustrezati tlaku ob najbolj neugodni razporeditvi posod za gorivo.
3.4.2.4
Če se nalivno grlo posode za gorivo nahaja na boku vozila, pokrov v zaprti legi ne sme štrleti iznad okoliških delov karoserije.
3.4.2.5
Pokrov nalivnega grla mora biti izdelan tako, da ga ni mogoče nehote odpreti.
3.4.3
Posoda za gorivo
3.4.3.1
Vse posode za gorivo morajo biti dobro pritrjene. Noben del posode za gorivo se ne sme nahajati manj kot 60 cm od prednjega dela oziroma manj kot 30 cm od zadnjega roba vozila, da je posoda pri morebitnem trčenju od spredaj ali zadaj zaščitena z nadgradnjo vozila.
3.4.3.2
Noben del posode za gorivo ne sme štrleti izven nadgradnje vozila.
3.4.3.3
Vse posode za gorivo je treba preskusiti z notranjim nadtlakom. Preskus se opravi na demontirani posodi za gorivo s serijskim nalivnim grlom in pokrovom. Posoda za gorivo se popolnoma napolni z vodo, vsi priključki, ki vodijo navzven, se zaprejo in skozi priključek za dovod goriva k motorju se povečuje tlak do vrednosti nadtlaka, ki ustreza dvojni višini obratovalnega nadtlaka, vendar najmanj 0,3 bara. Ta nadtlak je treba vzdrževati eno minuto. Med tem časom se ne sme pojaviti nobena razpoka v steni posode za gorivo niti puščanje vsebine. Trajne deformacije so dovoljene.
3.4.3.4
Posode za gorivo morajo biti odporne proti koroziji.
3.4.3.5
Vsak nadtlak v odnosu na obratovalni tlak se mora s pomočjo primernih naprav (odzračevalne odprtine, nadtlačni ventili in podobno) takoj izravnati. Odzračevalne odprtine morajo biti izvedene tako, da je izključena vsaka nevarnost požara.
3.4.4
Naprava za oskrbo z gorivom
3.4.4.1
V prostoru za voznika oziroma potnike ne sme biti nameščen noben del, ki je namenjen oskrbi vozila z gorivom.
3.4.4.2
Napeljava za gorivo in vsi drugi deli naprave za dovod goriva v motor morajo biti nameščeni tako, da so v razumni meri zaščiteni.
3.4.4.3
Deli napeljave za gorivo ne smejo biti izpostavljeni čezmernim obremenitvam zaradi zvijanja, upogibanja ali nihanja nadgradnje vozila ali pa motorja.
3.4.4.4
Povezave gibljivih cevi s togimi deli naprave za oskrbo z gorivom morajo biti izvedene tako, da ob delovnih pogojih delovanja vozila ostanejo tesne kljub staranju, zvijanju, upogibanju in vibracijam karoserije ali motorja.
3.4.4.5
Gorivo, ki bi lahko iztekalo iz kateregakoli dela naprave za oskrbo z gorivom, mora prosto odtekati na tla (cestišče) in ne sme v nobenem primeru priti v stik z izpušno napravo.
Za ogled celotnega čistopisa z dodatnimi funkcijami prikaza je potrebna prijava v portal.
Začnite z najboljšim.
VSE NA ENEM MESTU.