TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba A. A. in B. B. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 152/99 z dne 2. 12. 1999 se ne sprejme.

Razumno in obrazloženo je stališče Vrhovnega sodišča, da 88. člen ZDen omogoča tožbo na ugotovitev ničnosti samo v primeru, če obstaja dolžnost vrnitve v denacionalizacijskem postopku. Ker pritožnika nista predlagala zavarovanja po določbah 10. do 15. člena ZLPP, tudi nista izkazala, da bi jima uspeh v pravdi zaradi ugotovitve ničnosti pravnega posla, odprl možnosti, da v denacionalizacijskem postopku uveljavita pravico do vračila podržavljenih zemljišč v naravi. Tako tudi v ustavni pritožbi grajano stališče, da je za denacionalizacijski postopek pomembno stanje nepremičnine v času podržavljenja in v času vračila, temelji na uporabi jasne določbe drugega odstavka 15. člena ZLPP, ki je določil, da upravičencu, ki v roku iz 11. člena tega zakona ni vložil predloga za izdajo začasne odredbe po 10. členu, pripada le odškodnina. Zatrjevanje, da pomeni spreminjanje stanja sporne parcele poslabšanje položaja denacionalizacijskega upravičenca, v pravdnem postopku za ugotovitev ničnosti pravnega posla ne more biti relevantno. Zato se Ustavno sodišče tudi v postopku ustavne pritožbe zoper izpodbijano sodbo v ugotavljanje, ali so bile z odločbo geodetske uprave kršene človekove pravice in temeljne svoboščine pritožnikov, ne more spuščati. Ker pritožnikoma z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.