TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

- v točki 1. izreka tako, da se zahtevek tožeče stranke zavrne še za

476.483,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.6.2003 do

plačila, v preostalem pa se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve

stopnje v 1. točki izreka v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (za

plačilo zneska 1,524.745,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

20.6.2003 dalje do plačila) potrdi, ter

- v 2. točki izreka, tako da je tožena stranka dolžna plačati tožeči

stranki v 15 dneh 290.910,94 SIT stroškov pravdnega postopka z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega

roka do plačila, v preostalem pa se pritožba zavrne in se odločitev

sodišča prve stopnje v 2. točki izreka v izpodbijanem, a

nespremenjenem delu potrdi.

2. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki 39.651,00 SIT

stroškov pritožbenega postopka.

 

Iz Tabele invalidnosti tožene stranke (v nadaljevanju: Tabela)

izhaja, da je po točki I.5 Tabele zavarovanec upravičen do

zavarovalnine za hemiparezo glede na stopnjo le-te do 50%, po točki

I.7a pa je za postkontuzionalni sindrom z objektivnim nevrološkim

izvidom po klinično ugotovljeni kontuziji možganov upravičen do

zavarovalnine v višini 20%. V tabeli invalidnosti tožene stranke sta

tako ti dve postavki ločeni, zaradi tega pa je po presoji

pritožbenega sodišča potrebno zavarovancu priznati zavarovalnino po

vsaki izmed njih tudi v primeru ko je hemipareza posledica kontuzije

možganov po točki I.7a Tabele. Slednje dodatno potrjuje okoliščina,

da je zavarovanec ki je utrpel hemiparezo, ki ni posledica kontuzije

možganov, glede na njeno stopnjo upravičen tudi do 50% zavarovalnine.

Nelogične in v nasprotju z jezikovno razlago Tabele so zato

pritožbene navedbe o tem, da je hemipareza kot posledica kontuzije

možganov vključena v postkontuzionalni sindrom po I.7a točki tabele,

za kar je bila tožeči stranki zavarovalnina v celoti priznana in

izplačana. Po takšnem razlogovanju navedenih določb tabele bi bil

zavarovanec, ki bi utrpel najtežjo obliko hemipareze, ki pa ne bi

bila posledica kontuzije možganov (ali kakšne druge poškodbe, v

katero bi bila po razlogovanju tožene stranke hemiparzea tudi lahko

vključena) upravičen do 50% zavarovalnine, zavarovanec, ki pa bi

utrpel hemiparezo najhujše stopnje, a kot posledico kontuzije

možganov, pa bi bil za takšno hemiparezo in za vse ostale posledice

kontuzije možganov upravičen le do 20% zavarovalnine po točki I.7a

Tabele.

Sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede

odločitve o tem, ali je tožeča stranka upravičena do zavarovalnine iz

naslova anosmije. Iz V.38 točke Tabele izhaja, da je zavarovanec

upravičen do zavarovalnine zaradi anosmije, ki je posledica

verificirane frakture gornjega notranjega dela nosnega skeleta.

Navedena določba je po presoji pritožbenega sodišča jasna in

nedvoumna, zaradi česar jo je potrebo razlagati tako kot se glasi (1.

odst. 99. člena ZOR). Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo

materialno pravo (341. člen ZPP) s tem, ko je navedeno določbo

razlagalo po določbi 100. člena ZOR.