TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Ker je ugotovljeno, da je ml. M. Š. Š. rojena 25.1.1989 in da živi pri materi, je glede na določilo 107. in 114. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) utemeljen zaključek sodišč druge in prve stopnje, da jo lahko v pravdnem postopku zastopa kot zakonita zastopnica mati D. Š.. Ta pa ni dala dovoljenja za vložitev predmetne odškodninske tožbe, ko jo je sodišče o vložitvi take tožbe seznanilo in s čimer je poskušalo odpraviti zadevne procesnopravne pomanjkljivosti. Revizijsko sodišče soglaša z zaključki sodišča druge stopnje, da bi bila v imenu ml. M. Š. Š. vložena tožba dopustna le, če bi prvi tožnik predložil sodišču soglasje za vložitev tožbe s strani zakonite zastopnice D. Š. ali Centra za socialno delo. Glede na tako stanje je bila tožba prvega tožnika, ki jo je vložil v imenu druge tožnice, pravilno zavržena po določbi petega odstavka 83. člena ZPP.

Roditeljska pravica je večplastna, ker vsebuje različne pravice in dolžnosti. Ena od pomembnejših med njimi je pravica živeti z otrokom to je biti z njim v stikih, kar je hkrati tudi roditeljeva dolžnost, kar izhaja iz pravice otroka do stikov s svojimi starši in ki ima pravno podlago v konvenciji združenih narodov o otrokovih pravicah. Glede na to in svojo naravo je otrokova pravica do stikov s starši vsebinsko drugačna kot pa je pravica staršev do stikov z otrokom. To pomeni, da navedena otrokova pravica ne more biti del roditeljske pravice (to je pravice staršev).

Pravico do povračila škode, nastale zaradi protipravnega ravnanja državnih organov, organov lokalnih skupnosti ali nosilcev javnih pooblastil, določa že 26. člen ustave RS, ki se glasi: vsakdo ima pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilce javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Oškodovanec ima pravico, da v skladu z zakonom zahteva povračilo tudi neposredno tistega, ki mu je škodo povzročil". To ustavno določilo velja od 28.12.1991, do tedaj pa je veljalo določilo 248. člena ustave SRS, ki je v bistvenem enako.