TFL Vsebine / Revija Slovenska arbitražna praksa

Kaj je najbolj značilno za arbitražo pri Mednarodni trgovinski zbornici (ICC – International Chamber of Commerce)? Večina poznavalcev bi najbrž najprej izpostavila ureditev, da arbitražni senat osnutek odločbe pošlje v pregled in potrditev (scrutiny of the award) instituciji, tj. Mednarodnemu arbitražnemu sodišču (ICC International Court of Arbitration). Takoj za tem pa bi verjetno prišla na vrsto specifičnost ureditve, da mora arbitražni senat zelo zgodaj v postopku izdati Terms of reference (TOR). Dobeseden prevod bi lahko bil “smernice”, vsebinski pa “mandat”, “naloge”, “opredelitev nalog” ali kaj podobnega. TOR so nekakšen “priročnik” za celoten nadaljnji postopek. Da gre res za posebno značilnost arbitraže pri ICC je razvidno iz tega, da arbitražni pravilniki večine drugih najbolj pomembnih arbitražnih inštitucij izdelave TOR ne predvidevajo (npr. ameriškega AAA-ICDR, angleškega LCIA, švedskega Arbitration Institute pri SCC, nemškega DIS, hongkonškega HKIAC, nizozemskega NIA, avstrijskega VIAC, milanske gospodarske zbornice in švicarskega SCAI; tim. “Swiss Rules”), prav tako ne arbitražna pravila UNCITRAL. Institut, soroden TOR, je vseboval Pravilnik singapurskega SIAC (pod nazivom “memorandum of issues”), vendar je nov pravilnik iz leta 2010 to zahtevo opustil. Prej določeno zahtevo po izdelavi TOR je opustil tudi nov pravilnik japonskega JCAA iz leta 2004. Nasprotno pa TOR predvidevajo in dokaj natančno urejajo pravila belgijskega CEPANI ter – nam bližnji – novi Pravilnik o arbitraži pri SAS-HGK (“Zagrebška pravila”; pod nazivom “listina o opredelitvi nalog arbitražnega senata”). Relativno pogosta naj bi bila tudi v ad hoc arbitražah. Kot opcijsko pa možnost izdaje TOR določajo tudi pravila kitajskega CIETAC iz leta 2011. Belgijski in hrvaški pravilnik se očitno zgledujeta po pravilih ICC.