TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Ker disciplinski organi niso vezani na pravno kvalifikacijo v vloženi zahtevi, ampak samo na opis dejanja, ni sprejemljiv revizijski očitek, da sta disciplinski komisiji, nato pa tudi obe nižji sodišči, spoznali tožnika za odgovornega kršitve delovne obveznosti mimo zahteve direktorja, kar naj bi tudi pomenilo zmotno uporabo materialnega prava. Ko je bilo na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je revizijsko sodišče pri odločanju vezano, ocenjeno, da gre v tožnikovem primeru za neizpolnjevanje ali nevestno, nepravočasno ali malomarno izpolnjevanje delovnih in drugih obveznosti po 14. točki 20. člena pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti, kar je hujša kršitev delovnih obveznosti, je bila pravilna odločitev obeh nižjih sodišč, da je že prvostopenjski disciplinski organ, ki je prav tako ugotovil hujšo kršitev delovnih obveznosti po tej točki, imel pravno podlago za izrek takega ukrepa, kot je preklic pogojnega disciplinskega prenehanja delovnega razmerja (to je omogočal 29. člen pravilnika). Čeprav je bilo v sodnem postopku sicer ugotovljeno, da revident ni sodeloval pri dejanskem prehodu sodelavca v tovarniške prostore preko ograje, je že storitev ugotovljene kršitve delovnih obveznosti, ki vsebinsko izhaja iz direktorjeve zahteve, taka, da je opravičila izrečeni ukrep. Zato ob upoštevanju dejanskih ugotovitev nižjih sodišč v postopku, revizijsko sodišče ponovno ugotavlja, da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno in da zato ni mogoče slediti revizijski navedbi glede zmotne uporabe materialnega prava.