na dokumentu
Portal TFL
TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč
VSL sodba I Cpg 1028/2010 - regres plačnika - regresni zahtevek – regresna pravda med zavarovalnicama – zastaranje regresnega zahtevka – ugovor zastaranja – zastaranje terjatv...
SODIŠČE
Višje sodišče v Ljubljani
ODDELEK (*)
Gospodarski oddelek
DATUM ODLOČBE (*)
19.5.2010
OPRAVILNA ŠTEVILKA
VSL sodba I Cpg 1028/2010
INTERNA OZNAKA (*)
VSL0061943
SENAT, SODNIK
INSTITUT VSRS
regres plačnika - regresni zahtevek – regresna pravda med zavarovalnicama – zastaranje regresnega zahtevka – ugovor zastaranja – zastaranje terjatve zavarovalnice proti tretjemu - zastaranje odškodninske terjatve – prikrajšanje mesečnega dohodka – škoda, povzročena s kaznivim dejanjem – zastaralni rok pri odškodninski terjatvi za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem – sklepčnost ugovora zastaranja – solidarna odgovornost – delež dolžnika v regresnem razmerju – teža krivde in teža posledic – zakonske zamudne obresti
PODROČJE VSRS
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO
IZREK
1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:
- v izpodbijani 1. točki izreka tako, da se tožbeni zahtevek zavrne še za glavnico v višini 2.574,38 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in za zakonske zamudne obresti od zneska 2.169,99 EUR, kolikor presegajo višino glavnice, in za zakonske zamudne obresti od zneska 404,39 EUR, ki presegajo 579,89 EUR (138.963,98 SIT);
- v izpodbijani 3. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15-ih dneh povrniti še pravdne stroške v višini
1.344,58 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.
2. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi 1. točka izpodbijane sodbe.
3. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15-ih dneh povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 211,59 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.
- v izpodbijani 1. točki izreka tako, da se tožbeni zahtevek zavrne še za glavnico v višini 2.574,38 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in za zakonske zamudne obresti od zneska 2.169,99 EUR, kolikor presegajo višino glavnice, in za zakonske zamudne obresti od zneska 404,39 EUR, ki presegajo 579,89 EUR (138.963,98 SIT);
- v izpodbijani 3. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15-ih dneh povrniti še pravdne stroške v višini
1.344,58 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.
2. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi 1. točka izpodbijane sodbe.
3. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15-ih dneh povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 211,59 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.
JEDRO
V konkretni zadevi gre za regresni zahtevek zavarovalnice proti tretji osebi, zato je treba uporabiti določbo 6. odstavka 380. člena ZOR, ki določa, da začne zastaranje terjatve, ki jo ima zavarovalnica proti tretjemu, teči takrat, ko začne proti temu teči zastaranje zavarovančeve terjatve, in se tudi konča v enakem roku. To pomeni, da je za presojo ugovora zastaranja tožnikove terjatve odločilno, kdaj je začelo teči zastaranje oškodovankine terjatve in kdaj se je končalo.
Sporni znesek nanaša na prikrajšanje oškodovankinega dohodka. Za presojo utemeljenosti ugovora zastaranja je v skladu z določbo 1. odstavka 376. člena ZOR odločilno, kdaj je oškodovanka izvedela za škodo. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje presodilo, da je oškodovanka za svojo škodo izvedela 10. 12. 1990, ko ji je ZPIZ izdal odločbo o invalidski upokojitvi. To pa ne drži. Odločba o invalidski upokojitvi gotovo še ne izkazuje dejanskega prikrajšanja pri mesečnem dohodku. Prikrajšanje je mogoče ugotoviti šele po vsakokratnem prejemu konkretnega zneska pokojnine. To pa pomeni, da je oškodovanka za škodo lahko izvedela šele s prejemom posamezne mesečne pokojnine.
Določba glede teka zastaralnega roka v primerih, ko je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem (377. člen ZOR) pomeni pravno dobroto in se uporabi le v primeru, ko je to ugodneje za oškodovanca.
Iz določbe 2. odstavka 208. člena ZOR izhaja, da določi sodišče delež vsakega posameznega dolžnika glede na težo njegove krivde
in
težo posledic, ki so sledile iz njegovega delovanja. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče pri določanju deleža vsakega sodolžnika upoštevalo
le težo krivde
, saj se je ukvarjalo le z vprašanjem, ali sta voznika ravnala z zadostno stopnjo skrbnosti. Pri tem je ugotovilo, da je delež krivde zavarovanca tožeče stranke 70 %, zavarovanke tožene stranke pa 30 %. Pri presoji deleža odgovornosti pa ni odločilna le teža krivde, temveč tudi teža posledic, ki so sledile iz delovanja posameznega dolžnika. V zvezi s slednjim je sodišče prve stopnje kot nesporno ugotovilo, da se je zavarovanec tožeče stranke zaletel v pred seboj stoječe vozilo in povzročil verižno trčenje pred seboj stoječih vozil. To pomeni, da je do posledic prišlo izključno zaradi delovanja zavarovanca tožeče stranke. Upoštevaje težo krivde in težo posledic, ki so iz delovanja zavarovanca tožeče stranke sledile, pritožbeno sodišče sodi, da je njegov delež 85 %. To pa na drugi strani pomeni, da znaša delež, ki odpade na zavarovanko tožene stranke, 15 %.
Sporni znesek nanaša na prikrajšanje oškodovankinega dohodka. Za presojo utemeljenosti ugovora zastaranja je v skladu z določbo 1. odstavka 376. člena ZOR odločilno, kdaj je oškodovanka izvedela za škodo. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje presodilo, da je oškodovanka za svojo škodo izvedela 10. 12. 1990, ko ji je ZPIZ izdal odločbo o invalidski upokojitvi. To pa ne drži. Odločba o invalidski upokojitvi gotovo še ne izkazuje dejanskega prikrajšanja pri mesečnem dohodku. Prikrajšanje je mogoče ugotoviti šele po vsakokratnem prejemu konkretnega zneska pokojnine. To pa pomeni, da je oškodovanka za škodo lahko izvedela šele s prejemom posamezne mesečne pokojnine.
Določba glede teka zastaralnega roka v primerih, ko je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem (377. člen ZOR) pomeni pravno dobroto in se uporabi le v primeru, ko je to ugodneje za oškodovanca.
Iz določbe 2. odstavka 208. člena ZOR izhaja, da določi sodišče delež vsakega posameznega dolžnika glede na težo njegove krivde
in
težo posledic, ki so sledile iz njegovega delovanja. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče pri določanju deleža vsakega sodolžnika upoštevalo
le težo krivde
, saj se je ukvarjalo le z vprašanjem, ali sta voznika ravnala z zadostno stopnjo skrbnosti. Pri tem je ugotovilo, da je delež krivde zavarovanca tožeče stranke 70 %, zavarovanke tožene stranke pa 30 %. Pri presoji deleža odgovornosti pa ni odločilna le teža krivde, temveč tudi teža posledic, ki so sledile iz delovanja posameznega dolžnika. V zvezi s slednjim je sodišče prve stopnje kot nesporno ugotovilo, da se je zavarovanec tožeče stranke zaletel v pred seboj stoječe vozilo in povzročil verižno trčenje pred seboj stoječih vozil. To pomeni, da je do posledic prišlo izključno zaradi delovanja zavarovanca tožeče stranke. Upoštevaje težo krivde in težo posledic, ki so iz delovanja zavarovanca tožeče stranke sledile, pritožbeno sodišče sodi, da je njegov delež 85 %. To pa na drugi strani pomeni, da znaša delež, ki odpade na zavarovanko tožene stranke, 15 %.
Za ogled celotnega dokumenta je potrebna prijava v portal.
Začnite z najboljšim.
VSE NA ENEM MESTU.