TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbam se delno ugodi in se izpodbijana sodba:

* r a z v e l j a v i v odločbi o zahtevku tožečih strank za plačilo odškodnine: v višini 80.000,00 SIT za 1. tožnico Z.K., v višini 120.000,00 SIT za 2. tožnika M.K. in v zavrnilnem delu: v višini 108.000,00 SIT za 1. tožnico Z.K., v višini 260.000,00 SIT za 2. tožnika M.K. in v odločbi o stroških postopka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje;

* s p r e m e n i glede zamudnih obresti od odškodnine za premoženjsko škodo (v višini 12.000,00 SIT) prisojeno 1. tožnici Z.K., tako, da je tožena stranka dolžna plačati od zneska 12.000,00 SIT zakonske zamudne obresti od 16.04.1997 dalje do plačila.

V preostalem delu se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni ter se v nerazveljavljenem in nespremenjenem, a izpodbijanem delu p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Sodišče prve stopnje pri odločanju o nepremoženjski škodi za telesne bolečine ni imelo podlage za uporabo 216. člena ZPP. Prosti preudarek po prej navedenem določilu je mogoče uporabiti le tedaj, če se ugotovi, da ima tožeča stranka pravico do odškodnine, pa se višina zneska ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami. Tožeča stranka, ki nosi dokazno breme ne samo za dokazovanje temelja odškodninske odgovornosti, temveč tudi za dokazovanje, da je pravno priznana nepremoženjska škode nastala, mora predložiti dokaze o obstoju nastale škode kot pomembnem dejstvu za odločbo.

Po 1. odstavku 7. člena ZPP in po 212. členu ZPP mora tožeča stranka navesti vsa dejstva, na katera opira svoj zahtevek. Dejstev, ki jih stranka ne navaja, sodišče samo ne sme ugotavljati. Z dokazi se dokazujejo samo zatrjevana dejstva.