TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

1. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako delno spremeni, da se ob delni ugoditvi toženčevi pritožbi sodba sodišča prve stopnje v izreku pod točko II. delno spremeni tako, da se poslej glasi:

"Toženec O. B. mora izprazniti enoinpolsobno stanovanje št. 6 v I. nadstopju hiše v L., P. in ga izpraznjenega oseb in stvari izročiti tožeči stranki v roku 15 dni, vendar ne prej, preden mu tožeča stranka ne omogoči vselitve v garsonjero št. 15 s pripadajočo kletjo v skupni izmeri 26,52 m2 v stanovanjski hiši v L., T. ali tej enakovredno stanovanje, vse pod izvršbo".

2. V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

3. Tožeča stranka mora povrniti tožencu pravdne stroške postopka na prvi, pritožbeni in revizijski stopnji v skupnem znesku 52.966,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.5.1998 dalje v roku 15 dni pod izvršbo, s čimer sta spremenjena tudi izreka pod točkama IV. in V. sodbe sodišča prve stopnje.

Ker je toženec svojo pravico do vselitve v garsonjero med postopkom uveljavljal v obliki materialnopravnega ugovora proti samemu izpraznitvenemu tožbenemu zahtevku, bi morali obe nižji sodišči ta ugovor pri odločanju o tem tožbenem zahtevku oceniti in upoštevati (tretji odstavek 297. člena ZPP). Ob pravilnih ugotovitvah obeh nižjih sodišč, da odločba Komande garnizije L. z dne 21.8.1991 ni predstavljala veljavnega pravnega naslova za toženčevo preselitev v enoinpolsobno stanovanje, ista odločba ne more imeti za posledico toženčeve obveznosti, da se iz tega stanovanja izseli na cesto. Prav ta odločba je bila namreč razlog za toženčevo izselitev iz garsonjere. Prenehanje uporabe garsonjere zato ne more imeti za posledico prenehanja zakupnega razmerja. Tudi v taki pravni situaciji, je potrebno vzpostaviti prejšnje stanje, torej tako, kot bi bilo, če odločba sploh ne bi bila izdana. Toženec se res mora izseliti iz večjega stanovanja, vendar je njegova dolžnost pogojena z istočasno obveznostjo tožeče stranke, da mu omogoči vselitev v prejšnje manjše ali temu enakovredno stanovanje s statusom, kot ga je na manjšem stanovanju imel.

Procesna kršitev o odločitvi v škodo edinega pritožnika bi bila podana, če bi sodišče druge stopnje (v času prvega pritožbenega odločanja) v nasprotju z določbo 374. člena ZPP (prvo) sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v škodo stranke, ki se je edina pritožila. V prvem pritožbenem odločanju pa ni prišlo do spremembe izpodbijane sodbe, temveč do njene razveljavitve in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri taki odločitvi ni bilo o ničemer pravnomočno odločeno, kot zmotno uveljavlja revizija, saj je bila sodba sodišča prve stopnje v celoti razveljavljena. Prepoved reformatio in peius iz 374. člena ZPP lahko torej krši le pritožbeno sodišče, kadar izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni v škodo edinega pritožnika.