TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sklepa potrdita.

 

Dogovor o sodni pristojnosti pa predstavlja samostojno pogodbeno

podlago, s katero podpisniki tovrstnega dogovora opredelijo

pristojnost sodnega organa za odločanje v morebitnem sporu. V kolikor

je takšen dogovor sklenilo več pogodbenih strank iz večstranskega

pogodbenega razmerja, v okviru katerega lahko nastopijo različna

sporna razmerja, to ne izključuje možnosti, da posamezni pogodbeni

stranki kasneje takšen dogovor v zvezi s spornimi vprašanji, ki se

tičejo zgolj njunih medsebojnih razmerij, uredita na drugačen način,

kar pomeni, da za spremembo predhodnega dogovora ne potrebujeta

soglasja pogodbene stranke, ki se je morebitno sporno razmerje ne

tiče. Zakon o obligacijskih razmerjih, na katerega se sklicuje tudi

tožeča stranka, kot osnovno pravilo za razlago pogodbe kot

avtonomnega prava napotuje na 1. odst. 99. čl., kjer je določeno, da

se pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. V tem delu se torej

vprašanje pomena in učinkov pogodbe kaže kot vprašanje materialnega

prava. Korekcijo objektivnemu kriteriju iz 1. odst. 99. čl. ZOR

predstavlja 2. odst. istega člena, ko se materialno pravo ne opira

zgolj na besedilo pogodbe, temveč se ugotavlja tudi skupen namen

pogodbenikov v okviru načel obligacijskega prava. To pravilo pa mora

sodišče uporabiti samo takrat, kadar se učinkov pogodbe ne da

razložiti zgolj z upoštevanjem pravila iz 1. odst. 99. čl. ZOR.