TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Ocena, da je igra običajna, ne pomeni, da je povsem nenevarna. Gibanje v igri, še zlasti, če je kolektivna, je vedno povezano z določenim tveganjem nastanka škode. Šola, ki je tudi vzgojni zavod, takšnega tveganja ne more in ne sme povsem izključiti. Pretiran nadzor in prepovedi tudi tistih iger, ki nosijo minimalna tveganja, bi bilo v nasprotju s cilji pedagoškega procesa.

Igra, v kateri en otrok drsi po tleh, dva druga otroka pa ga držita za roke in vlečeta, je igra, ki sama po sebi ni nevarna. Tudi nenadna zaustavitev za "vlečenega" otroka praviloma ne predstavlja posebne nevarnosti. Otrok se nahaja blizu tal in praviloma tudi ob izpustu ujame ravnotežje. Če pa igra sama po sebi ni nevarna, pa tudi strožji nadzor s prepovedjo ni potreben. Prepoved bi bila pri takšni igri na mestu samo takrat, če bi otroci divjali po hodniku. Kaj takega pa v postopku ni bilo zatrjevano.

Ko gre za nevarno igro, za razsojo ni pomembno, ali se je škoda že kdaj prej zgodila ali ne. Če bi bila igra tako nevarna, da bi bila prepoved na mestu, se tožena stranka ne bi mogla ekskulpirati s trditvijo, da se kaj takega še ni zgodilo.