TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva obsojenega A.E. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan kot strošek, ki je nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, plačati povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Po obsojenčevem mnenju ne gre za kaznivo dejanje po 2. odstavku 311. člena KZ-95, ker da je po tej zakonski normi potrebno neposredno sodelovanje pri spravljanju drugega čez mejno državno črto, kar pa mu sploh ni bilo očitano. V opisu dejanja je namreč navedeno zgolj, da je vzel v RS v svoj avtomobil tri osebe, ki so jih neznane osebe pred tem spravile čez mejno državno črto in jih skušal prepeljati do slovensko-italijanske državne meje, torej to, da je opravil prevoz teh oseb po ozemlju RS. Tako stališče pa ni pravilno, saj je iz opisa razvidno, da je tujke čez državno mejo spravila organizirana skupina, v kateri so bili poleg obsojenca še (vsaj) trije neznanci, obsojenec pa je znotraj te organizirane skupine na podlagi medsebojnega dogovora članov deloval kot izvajalec točno določenega, z ravnanji drugih članov usklajenega in za storitev kaznivega dejanja odločilnega dejanja v sklopu prepovedanega spravljanja tujk preko državne meje RS.