TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

1. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v izpodbijanem delu (2.,3.,4.,5. v celoti, v 6. točki izreka pa le glede zavrnitve toženkinega zahtevka) in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo se pridrži za končno odločitev.

 

Po tretjem odstavku 4. člena ZZZDR roditeljska pravica pripada skupaj očetu in materi, po prvem odstavku 113. člena ZZZDR pa jo tudi izvršujeta oba starša sporazumno. To pomeni, da nobeden od njiju ne more odločati o spremembi otrokovega prebivališča brez soglasja drugega. Toženka je mld. hčer odpeljala v Nemčijo brez tožnikovega soglasja, tožnik pa je že dan po njenem odhodu vložil tožbo, s katero je zahteval, naj sodišče vse otroke zaupa njemu v varstvo in vzgojo. To pomeni, da je toženka hčer neupravičeno premestila in zadržala v ZRN, da pa tudi niso izpolnjeni pogoji po 10. členu Uredbe Sveta (EU) št. 2201/2003, ob katerih bi lahko hčerka pridobila običajno prebivališče v ZRN. Tako je pravilna odločitev, da je za odločanje o sporu po Uredbi pristojno slovensko sodišče.

Slovenska sodišča sicer poslujejo v slovenskem jeziku vendar smejo stranke v skladu s 102. členom ZPP na narokih in ob drugih ustnih procesnih dejanjih pred sodiščem uporabljati svoj jezik. To pomeni, da mora sodišče stranki zagotoviti ustno prevajanje tistega, kar se na naroku dogaja. Toženka ima prav, da ima v skladu z določbo 102. člena ZPP tudi pravico do ustnega prevajanja na vsakem procesnem dejanju, torej tudi ob razgovoru na pristojnem centru za socialno delo, ki je podlaga za oblikovanje mnenja centra za socialno delo o tem, kako bodo otrokove koristi najbolje zagotovljene, prav tako pa tudi v razgovoru z izvedencem.

Res je, da lahko toženka predlaga, naj sodišče izvede določen dokaz v tujini. Sodišče mora nato o tem predlogu odločati v skladu z 213. členom ZPP in oceniti, ali je izvedba dokaza potrebna za ugotovitev odločilnih dejstev in ali je nujno, da se dokaz izvede v drugi državi. V tem primeru bo res postopalo po Uredbi Sveta (ES) št. 1206/2001, ki ureja medsebojno sodelovanje med sodišči držav članic pri pridobivanju dokazov v civilnih in gospodarskih zadevah.

Toženka pravilno opozarja, da vročanje sodnih listin v civilnih zadevah med državami članicami Evropske unije ureja Uredba Sveta (ES) št. 1348/2000. Sodišče prve stopnje je toženki pisanja vročalo po pošti. Po 14. členu Uredbe lahko vsaka država članica v skladu s členom 23 (1) določi pogoje, pod katerimi sprejema vročanje sodnih listin po pošti. Komisija te podatke objavi v Uradnem listu Evropskih skupnosti. Zvezna Republika Nemčija je tako podala izjavo, da sprejema neposredne vročitve po pošti le, če so sodna pisanja, ki se vročajo, prevedena v nemščino ali enega od uradnih jezikov izvorne države članice, če je naslovnik državljan te države. Ker je toženka nesporno nemška državljanka, bi bilo neposredno vročanje po pošti pravilno le, če bi bile vse vročene listine prevedene v nemški jezik (http://ec.europa.eu/justice_home/judicialatlascivil/html/pdf/vers_consolide_en_1348.pdf ).