TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

 

Glede pripadnosti določeni družbeni skupini za konkretni primer velja, da zaradi priimka in tožnikovih dobrih odnosov s prebivalci BIH ne glede na njihovo etično in versko pripadnost, tožnika ni mogoče šteti za pripadnika določene družbene skupine v smislu ZAzil. Pri tej interpretaciji si je sodišče pomagalo z usmeritvijo Visokega komisariata Združenih narodov za begunce, ki v določenih primerih v zvezi z ugotavljanjem pripadnosti določeni družbeni skupini, četudi ne gre za inherentno, nespremenljivo lastnost posameznikov ali bistveni element identitete, vesti ali uresničevanja določene temeljne človekove pravice, dopušča možnost, da se posameznike šteje za pripadnike določene družbene skupine v smislu Ženevske konvencije (Uradni list RS-MP, št. 9/92), če jih družba v izvorni državi šteje za posebno skupino s specifičnimi karakteristikami (na primer: nosilci določenih poklicev, lastniki trgovin). Preganjanja v izvorni državi ni, če je preganjanje omejeno na določeno področje te države, torej če je mogoče uporabiti institut notranje razselitve, ki pa ga je tožena stranka v konkretnem primeru tudi uporabila. Institut notranje razselitve je treba šteti kot del pojma "utemeljen strah pred preganjanjem" in je zato sestavni del pogojev iz določila 1. člena ZAzil, čeprav ZAzil izrecno ne govori o tem pravnem institutu. Prosilcu za azil tako ne gre zaščita po ZAzil, če je razumno zahtevati od prosilca za azil, da bi se lahko naselil v drugem delu države, kjer ni realnega strahu pred preganjanjem glede na splošne okoliščine v tem delu države in osebne lastnosti prosilca za azil. Na uporabo instituta notranje razselitve usmerja države članice Evropske unije tudi Direktiva Sveta ES št. 2004/83/EC v določilu člena 8. Smiselna uporaba tega principa v zvezi z azilom po ZAzil pomeni naslednje: da je varno območje v izvorni državi praktično, pravno in brez nevarnosti dostopno za zavrnjenega prosilca za azil; da je mogoče pričakovati, da bo zavrnjeni prosilec za azil na varnem območju lahko tudi v perspektivi zaživel v sprejemljivih socialno-ekonomskih razmerah; da na varnem območju država izvršuje svoje suverenosti; da tudi osebne okoliščine zavrnjenega prosilca za azil (spol, starost, zdravje, nacionalna, verska pripadnost, izobrazba, delovna sposobnost, psihološko stanje, morebitne pretekle izkušnje s preganjanjem, družinske vezi) uporabo omenjenega principa dopuščajo. Zgolj priloženi članki brez konkretne utemeljitve razlogov, da institut notranje razselitve za tožnika ni možno uporabiti, nimajo dokazne vrednosti. Poleg tega tožnik tudi ne utemeljuje, zakaj člankov z dne 25. 2. 2004 in 13. 3. 2004 ni mogel predložiti že v upravnem postopku, ampak jih prilaga šele v upravnem sporu.