TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem in zavrnilnem delu razveljavi ter zadeva pošlje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

V obravnavani zadevi po škodnem dogodku z dne 12.6.1986 v K., ko je voznik tovornega vozila s priklopnikom v križišču s prednostno cesto zaprl pot tožniku na kolesu z motorjem in je ta padel ter posledično pretrpel prelom baze lobanje, pretres in udarnino možganov ter zlom leve temporalne kosti, je bila tožniku z dne 15.2.1990 izdano delno sodbo (l. št. 42 v spisu), v zvezi s sodbo Višjega sodišča (l. št.

60 v spisu), že dosojena odškodnina za uveljavljano nepremoženjsko škodo in se je tako v nadaljevanem postopku obravnavalo še vprašanje premoženjske škode (izgubljeni dohodek) in odškodninske rente ter zahtevek po vloženi nasprotni tožbi na razveljavitev poravnave, sklenjene z Zavarovalnico M. in vračila 115.283,00 SIT. Toženki sta se v revizijskem postopku neuspešno zavzemali za znižanje odškodnine iz naslova nepremoženjske škode (l. št. 80 v spisu).

S sedaj napadeno sodbo (l. št. 274 v spisu), je prvo sodišče toženki zavezalo k nerazdelnemu plačilu 866.523,00 SIT (izgubljeni dohodek) in h plačevanju mesečne odškodninske rente za čas od 1.11.1995 dalje v znesku 22.528,00 SIT, vse s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

Povračilo pravdnih stroškov je v korist tožnika odmerilo v znesku 502.075,00 SIT. Z isto sodbo je prvo sodišče zavrnilo tožbena zahtevka iz vložene nasprotne tožbe (l. št. 114 v spisu).

Zoper takšno sodbo se pritožujeta toženi stranki oziroma tožnici (tožnica iz vložene nasprotne tožbe je dejansko samo Zavarovalnica M. kot skleniteljica sporne poravnave, čeprav je nasprotna tožba sicer vložena kot tožba obeh strank na toženi strani) iz vseh pritožbenih razlogov in predlagata spremembo tako, da bo tožnikov tožbeni zahtevek zavrnjen v celoti, ugodeno pa tožbenima zahtevkoma, uveljavljanima z vloženo nasprotno tožbo (razveljavitev poravnave in plačilo 115.283,00 SIT). V predloženih pritožbenih izvajanjih vztrajata, da je sedanja tožnikova nezmožnost za delo (invalid I.

kategorije) zgolj v višini 50 % posledica obravnavane prometne nesreče, preostali odstotek pa posledica raznih bolezni, ki niso v zvezi s tragičnim dogodkom. Zato predlagata pritegnitev novega izvedenca oziroma izvedensko komisijo različnih zdravniških strok.

Razen tega, da bi tožnik zaradi ukinjene proizvodnje v letu 1991 itak ostal brez dela in brez dohodkov in mu zato uveljavljano plačilo oziroma odškodninska renta ne gre. Pritožnika izrecno grajata še pričetek teka zamudnih obresti od dosojenih zneskov, ko je prisoten tudi nerazumljiv in neizvršljiv izrek napadene sodbe, saj tam ni določeno, kdaj posamični rentni obroki zapadejo v plačilo.

V zvezi z zavrnjenima tožbenima zahtevkoma iz vložene nasprotne tožbe pa pritožnika vztrajata, da je bila sporna poravnava sklenjena v zmoti, ker je tožnik zamolčal, da 50 % vzrokov za njegovo uvrstitev v I. kategorijo invalidnosti ni povezanih z obravnavanim škodnim dogodkom. Tožena stranka graja še stroškovno odmero.

Tožeča stranka na vloženo pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena in je preizkus zadeve pokazal naslednje: V dne 11.1.1991 izdani sodbi (l. št. 62 v spisu), je Višje sodišče sicer izpostavilo, da toženki skorajda neodgovorno bagatelizirata v posledici nesrečnega dogodka tožniku nastalo škodo, ki je prej zdravega in življenja sposobnega človeka privedla do stanja, ko je njegove življenjske aktivnosti mogoče označiti le kot životarjenje.

Tudi revizijsko sodišče glede celotnega sklopa škodnih posledic ugotavlja poklicno razvrednotenje tožnika, njegovo izgubo položaja v družini in v širšem okolju ter nekonsumirani zakon (l. št. 82 v spisu).

Vendar pritožbeno sodišče le ni moglo spregledati pritožbenega vztrajanja, da je razlog za tožnikovo invalidsko upokojitev najti tudi v njegovih siceršnjih boleznih. Nasprotno bi sicer bilo mogoče povzeti iz dopolnilnega izvedenskega mnenja prim. dr. M.S., ki tam izraža (l. št. 128 v spisu), da bi tožnik še vedno bil sposoben za delo elektrolizerja, če ne bi utrpel prometne nezgode. Je pa to vendarle premalo za zanesljiv zaključek, da je vzroke za tožnikovo invalidnost pripisati zgolj tragičnemu dogodku, kot je to storilo prvo sodišče (l. št. 278 v spisu), še posebej, ko je na sklepu o priznavanju invalidnosti I. kategorije (priloga A5) res zapisano, da gre pri tem za poškodbe izven dela in bolezni.

V ponovljenem sojenju naj zato ustrezen ali ustrezni zdravniški izvedenci, najbolje iz vrst strokovnjakov medicinske fakultete, kot predlaga tožena stranka, ali kliničnega centra, na podlagi v spisu razpoložljive dokumentacije in tožnikovega osebnega pregleda, zanesljivo odgovorijo na ključno vprašanje, kakšno bi bilo tožnikovo zdravstveno stanje ob upokojitvi, če ne bi bilo obravnavane nesreče in predvsem, če bi bil sploh invalidsko upokojen brez posledic prometne nesreče. Pri tem se naj strokovnjaki izjasnijo tudi glede ugotovitev invalidske komisije (priloženo medicinsko gradivo) in predvsem glede pri tožniku prisotnega psihoorganskega sindroma. Poleg nevrologa, bo zato najverjetneje k sodelovanju treba pritegniti še izvedenca nevropsihiatra, po potrebi pa zaslišati še člane invalidske komisije.

Ugotovitve iz zgoraj nakazanih dopolnitev postopka bodo podlaga tako za izračun izgube na dohodku v posledici obravnavane nesreče, kot morebitne odškodninske rente in bo zato najverjetneje potrebna še dopolnitev mnenja finančne izvedenke ali pritegnitev novega izvedenca, pri katerem sta toženi stranki tekom dosedanjega postopka itak vseskozi vztrajali, ga pa sedaj v pritožbi več ne omenjata.

Glede pritožbenih trditev, da bi tožnik zaradi ukinjene proizvodnje v vsakem primeru ostal brez dela in dohodka in ko s prikazovanjem, da tragični dogodek za tožnika pravzaprav predstavlja korist, toženki skorajda spet prekoračujeta mejo dostojnega pravdanja, pa pritožbeno sodišče opozarja, da bo najverjetneje edina možna razlaga v tožnikovo korist. V kolikor bi se zanesljivo ugotovilo, da bi dela in naloge na delovnem mestu elektrolizerja brez obravnavane nezgode opravljal še v naprej, in to kljub zatrjevanim boleznim, mu najbrž ne bi bilo mogoče odreči razlike do ustreznega osebnega dohodka za čas bolniškega staleža oziroma za čas do upokojitve in enako glede ustrezne odškodninske rente. Pri tem je seveda čas bolniškega staleža v izključni posledici utrpele prometne nesreče treba točno opredeliti.

Tudi uspeh zatrjevane zmote iz zahtevka po vloženi nasprotni tožbi, lahko zavisi od mnenja zdravniških strokovnjakov o vzrokih oziroma izključnih vzrokih za tožnikovo invalidsko upokojitev. Pritožbeno sodišče pri tem še opozarja, da sta 50 % odstotek tožnikovim siceršnjim boleznim določila toženca sama. Na sklepu o uvrstitvi v I.

kategorijo invalidnosti je namreč samo zapis o poškodbi izven dela in bolezni, brez razmejitvenega odstotka. Razen tega pa je itak odločujoča samo okoliščina, ali bi bil tožnik invalidsko upokojen tudi v posledici bolezni. Če ne, potem tudi razmejitveni odstotek ni pomemben.

V kolikor bi se po zgoraj nakazanih dopolnitvah postopka vendarle na strani zavarovalnice ugotovila bistvena zmota pri sklepanju sporne poravnave, pa bi bilo potem treba še razčistiti njeno ravnanje iz vidika skrbnosti (drugi odstavek 61. člena Zakona o obligacijdkih razmerjih - ZOR). Sklep o razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti (priloga A5), je bil namreč izdan dne 25.4.1989, poravnalna ponudba pa posredovana šele dne 24.12.1991 (priloga B3), ko je imela zavarovalnica več kot dovolj časa, da vpogleda vso razpoložljivo dokumentacijo.

V ponovljenem sojenju naj prvo sodišče še premotri pritožbena izvajanja toženih strank, zanesljivo ugotovi čas zapadlosti tožnikovih terjatev oziroma rentnih obrokov, če bi mu jih vnovično priznalo, na novo opravi stroškovno odmero in jo tudi prepričljivo obrazloži, da bo v morebitnem pritožbenem postopku tovrstno odločitev mogoče preizkusiti. V zvezi z grajo dosojene odškodnine iz naslova izgubljenega dohodka, pa je v izogib morebitnim kasnejšim pritožbenim grajam treba opozoriti še na načelo monetarnega nominalizma (394. člen Zakona o obligacijskih razmerjih), čeprav toženi stranki v obravnavani pritožbi zaenkrat tega vprašanja nista izpostavili. Iz podatkov spisa namreč kakšen dogovor med strankama o valorizaciji ni razviden.

Vsled povedanega je bilo odločiti, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (370. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Spričo razveljavljene sodbe, se sodišče druge stopnje ni posebej ukvarjalo s pritožbenimi izvajanji, s katerimi toženi stranki utemeljujeta grajo stroškovnega izreka. Jih pa naj prvo sodišče premotri, kot je bilo že povedano. O stroških pa bo itak odločeno na ovo, glede na končni uspeh v pravdi (154. in 155. člen ZPP).

Citirane določbe prejšnjih zveznih zakonov, so bile uporabljene kot pravna pravila.

 

Ustrezni zdravniški izvedenci, najbolje iz vrst strokovnjakov medicinske fakultete ,bi morali na podlagi v spisu razpoložljive dokumentacije in tožnikovega osebnega pregleda, zanesljivo odgovoriti na ključno vprašanje, kakšno bi bilo tožnikovo zdravstveno stanje ob upokojitvi, če ne bi bilo obravnavane nesreče in predvsem, če bi bil sploh invalidsko upokojen brez posledic prometne nesreče.