TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Prvi do četrti odstavek 37. člena, prvi in tretji do dvanajsti odstavek 38. člena, deveti odstavek 39. člena, prvi in peti odstavek 40. člena, 41. člen, tretji in četrti odstavek 43. člena in drugi odstavek 321. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 44/22 in 23/24) niso v neskladju z Ustavo. Četrti, peti, šesti, osmi in deveti odstavek 275. člena Zakona o varstvu okolja niso v neskladju z Ustavo. Prvi odstavek 275. člena Zakona o varstvu okolja, kolikor ureja vsebino prepovedanega ravnanja, je v neskladju z Ustavo. Prvi odstavek 275. člena Zakona o varstvu okolja v delu, ki ni zajet v 3. točki izreka, ni v neskladju z Ustavo. Tretji odstavek 275. člena Zakona o varstvu okolja, kolikor ureja proizvajalce, ki morajo svojo obveznost proizvajalčeve razširjene odgovornosti izpolnjevati v okviru sistema skupnega izpolnjevanja obveznosti iz 37. člena Zakona o varstvu okolja, je v neskladju z Ustavo. Državni zbor mora ugotovljeni protiustavnosti iz 3. in 5. točke izreka odpraviti v roku šestih mesecev od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Obstoječi proizvajalci proizvodov, za katere ob uveljavitvi Zakona o varstvu okolja velja proizvajalčeva razširjena odgovornost in ki morajo svoje obveznosti proizvajalčeve razširjene odgovornosti izpolnjevati v okviru sistema skupnega izpolnjevanja obveznosti iz 37. člena tega zakona, ustanovijo organizacijo iz 38. člena tega zakona, ta pa vloži popolno vlogo za pridobitev dovoljenja za skupno izpolnjevanje obveznosti iz 41. člena tega zakona najkasneje v roku treh mesecev od objave podzakonskega predpisa iz osmega odstavka 34. člena Zakona o varstvu okolja v Uradnem listu Republike Slovenije. Obstoječi proizvajalci proizvodov, za katere ob uveljavitvi tega zakona velja proizvajalčeva razširjena odgovornost in ki morajo svoje obveznosti proizvajalčeve razširjene odgovornosti izpolnjevati v okviru sistema skupnega izpolnjevanja obveznosti iz 37. člena Zakona o varstvu okolja, morajo od organizacije, ki pridobi dovoljenje za skupno izpolnjevanje obveznosti iz 41. člena tega zakona, zahtevati sklenitev pogodbe najkasneje v roku treh mesecev od pravnomočnosti dovoljenja iz 7. točke izreka te odločbe. Obstoječi proizvajalci proizvodov, za katere ob uveljavitvi Zakona o varstvu okolja velja proizvajalčeva razširjena odgovornost in ki lahko skladno s četrtim odstavkom 35. člena tega zakona samostojno izpolnjujejo svoje obveznosti proizvajalčeve razširjene odgovornosti, pa ne bodo ustanovili organizacije iz 38. člena tega zakona ali se pridružili že ustanovljeni organizaciji, morajo vložiti popolno vlogo za pridobitev dovoljenja za samostojno izpolnjevanje obveznosti iz 45. člena tega zakona najkasneje v roku treh mesecev od objave podzakonskega predpisa iz osmega odstavka 34. člena Zakona o varstvu okolja v Uradnem listu Republike Slovenije. Ministrstvo, pristojno za okolje, odloči o vlogah iz 7. in 9. točke izreka te odločbe najkasneje v roku dveh mesecev od prejema vloge. Ministrstvo, pristojno za okolje, mora v Uradnem listu Republike Slovenije objaviti datum, s katerim dovoljenja iz 7. in 9. točke izreka te odločbe postanejo pravnomočna. Odločbe o potrditvi individualnih načrtov, izdanih na podlagi Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (Uradni list RS, št. 84/06, 106/06, 110/07, 67/11, 68/11 – popr., 18/14, 57/15, 103/15, 2/16 – popr., 35/17, 60/18, 68/18 in 84/18) ali Uredbe o embalaži in odpadni embalaži (Uradni list RS, št. 54/21, 208/21 in 120/22), Uredbe o odpadni električni in elektronski opremi (Uradni list RS, št. 55/15, 47/16, 72/18 in 108/20), Uredbe o ravnanju z baterijami in akumulatorji ter odpadnimi baterijami in akumulatorji (Uradni list RS, št. 3/10, 64/12, 93/12, 103/15 in 101/20), Uredbe o odpadnih nagrobnih svečah (Uradni list RS, št. 25/19), Uredbe o ravnanju z odpadnimi zdravili (Uradni list RS, št. 105/08), Uredbe o ravnanju z odpadnimi fitofarmacevtskimi sredstvi, ki vsebujejo nevarne snovi (Uradni list RS, št. 119/06), Uredbe o izrabljenih vozilih (Uradni list RS, št. 32/11, 45/11 – popr., 26/12 in 101/20) ter Uredbe o ravnanju z izrabljenimi gumami (Uradni list RS, št. 63/09), prenehajo veljati v treh mesecih od pravnomočnosti dovoljenj iz 9. točke izreka te odločbe, ministrstvo, pristojno za okolje, pa najkasneje v petih dneh po prenehanju veljavnosti odločb izda ugotovitvene odločbe.

Pobudnik nima pravnega interesa, če ne izkaže, da izpodbijana določba neposredno posega v njegov pravni položaj. Če je pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti (in zakonitosti) predpisa očitno neutemeljena, jo Ustavno sodišče zavrne. ZA ODLOČBO: Ko Ustavno sodišče presoja zakonsko ureditev, ki pomeni izvajanje prava Evropske unije (EU), mora pri razlagi človekovih pravic in temeljnih svoboščin upoštevati primarno in sekundarno pravo EU ter sodno prakso Sodišča EU. Ustavno sodišče lahko pri tem uporabi standarde varstva človekovih pravic, kot jih zagotavlja Ustava, če s to uporabo ne poseže v raven varstva, ki je zagotovljena s pravom EU, niti v primarnost, enotnost in učinkovitost prava EU. Vendar pa v primeru, ko mora Ustavno sodišče opraviti presojo institutov, ki jih Ustava ne ureja, uporabi izključno merila prava EU. Ko mora Ustavno sodišče opraviti presojo skladnosti zakonske ureditve s temeljnimi svoboščinami prava EU, mora uporabiti standarde varstva, kot jih zagotavlja pravo EU, da se ne ogrozi enotnost notranjega trga. Ustavno sodišče v postopku za oceno ustavnosti ne more preverjati, ali je študija, ki je bila podlaga za sprejetje zakonske ureditve, metodološko napačna, nepopolna ali morebiti v nasprotju z drugimi strokovnimi dognanji. Ustavno sodišče ne sme s svojo presojo tehničnih dejstev ali znanstvenih oziroma strokovnih vprašanj nadomestiti presoje zakonodajalca, ki mu je Ustava na področju urejanja gospodarskih razmerij podelila široko polje proste presoje. Dejavnost skupnega izpolnjevanja obveznosti proizvajalčeve razširjene odgovornosti (PRO) pomeni storitev splošnega gospodarskega pomena, zato zakonodajalec pri njeni ureditvi uživa široko polje proste presoje. Varstvo okolja in varovanje zdravja ljudi sta po Ustavi ter pravu EU cilja, ki sta ustavno dopustna oziroma v splošnem interesu, ki ga priznava EU, zato lahko utemeljita posege v svobodno gospodarsko pobudo, pravico do zasebne lastnine, svobodo ustanavljanja in svobodo opravljanja storitev, če so ti posegi sorazmerni glede na zasledovana cilja. Uvedba izključne pravice za opravljanje skupnega izpolnjevanja obveznosti PRO (monopol) sama po sebi ni v neskladju z Ustavo in pravom EU, če zakonodajalec utemelji, da takšna ureditev prispeva k učinkovitemu varstvu okolja in zdravja ljudi ter je sorazmerna cilju, pri čemer mora biti sistem podvržen strogemu nadzoru in vsebovati ustrezna jamstva, ki preprečujejo možnost zlorabe prevladujočega položaja. Zahteva po nepridobitnem delovanju organizacije, ki izvaja dejavnost PRO, in določitev načina, kako mora organizacija uporabiti morebitni presežek prihodkov nad odhodki, nista protiustavna in ne kršita prava EU, saj je namenjena preprečevanju nasprotij interesov in zagotavljanju integritete sistema PRO, s tem pa k doslednemu in sistematičnemu izpolnjevanju ciljev varstva okolja in varovanja zdravja ljudi. Obveznost proizvajalcev, ki dajejo na trg najmanj 51 % istovrstnih proizvodov, da ustanovijo organizacijo za skupno izpolnjevanje obveznosti PRO, je skladna z Ustavo in ne krši prava EU, če zagotavlja učinkovito upravljanje sistema, s tem pa dosledno in sistematično izpolnjuje cilja varstva okolja in varovanja zdravja ljudi, pri čemer mora biti zagotovljena tudi enakopravnost vseh proizvajalcev. Prepoved kapitalskih in sorodstvenih povezav med organizacijo, člani organov upravljanja in nadzora ter izvajalci zbiranja in obdelave odpadkov je skladna z Ustavo in ne krši prava EU, saj se s tem zagotavljata preprečevanje izkrivljanja konkurence in nasprotij interesov. Ureditev, ki razlikuje med proizvajalci, ki so ustanovitelji organizacije, in tistimi, ki se ji zgolj pridružijo, ni protiustavna, ker zakon zagotavlja enakopravno obravnavo obeh skupin ter uravnoteženo sestavo nadzornega organa. Obveznost proizvajalcev, da sklenejo pogodbo z organizacijo, in obveznost organizacije, da sklene pogodbo s proizvajalcem, ki to od nje zahteva, ni v neskladju z Ustavo in ne krši prava EU, če so zagotovljena jamstva, ki omogočajo preprečiti pretirano breme za proizvajalca, in jamstva, da delovanje sistema in njegov vpliv na pravice proizvajalcev nista niti samovoljna niti nepredvidljiva. Prvi odstavek 275. člena ZVO-2, ki proizvajalcem nalaga obveznosti v zvezi z ustanovitvijo organizacije za skupno izpolnjevanje PRO, je v delu, ki opredeljuje vsebino prepovedanega ravnanja, v neskladju z načelom zakonitosti iz 28. člena Ustave, ker ne določa dovolj jasno zakonskih znakov prekrška, saj je vsebina obveznosti in prepovedanega ravnanja nejasna in pomensko nedoločljiva. Tretji odstavek 275. člena ZVO-2 je protiustaven, ker ne izpolnjuje zahtev načela zakonitosti iz 28. člena Ustave, saj ne določa jasno obveznosti, nepopolno opredeljuje prepovedano ravnanje ter ne določa pogojev, pod katerimi nastopi odgovornost. Prehod v novi sistem PRO ter ex lege prenehanje okoljevarstvenih dovoljenj, odločb o skupnih načrtih in pogodb proizvajalcev, ki so jih imeli sklenjene z dosedanjimi izvajalci dejavnosti obveznosti PRO, ne krši načela zaupanja v pravo niti načela prava EU o varstvu legitimnih pričakovanj, če zakonodajalec z razumno dolgim prehodnim obdobjem varuje legitimna pričakovanja udeležencev in s tem omogoči prilagoditev brez nesorazmernih bremen. Ustavno sodišče je presodilo, da pobudnice, ki so po starem sistemu opravljale dejavnost skupnega izpolnjevanja obveznosti PRO, niso bile izpostavljene pretiranemu bremenu, saj ne gre za kapitalsko intenzivno dejavnost, niti niso izkazale velikih investicij, poleg tega pa bodo lahko osnovna sredstva amortizirala prek izvajanja drugih dejavnosti, v katera izpodbijana ureditev ne posega.