TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se odločba sodišča prve stopnje spremeni:

- v IV. točki izreka tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo 15.983,17 EUR z zakonskimi obrestmi od 4. 9. 2018 do plačila zavrne in

- v VI. točki izreka tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti 2.001,73 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se odločba sodišča prve v izpodbijanem in nespremenjenem delu (I. točka izreka) potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh toženi stranki povrniti 1.072,98 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Tožnica kot solidarna porokinja za obveznosti po kreditni pogodbi odgovarja kot glavni dolžnik za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka, ali pa od obeh hkrati (tretji odstavek 1019. člena OZ). Res je tudi, da tožnica kot solidarna porokinja nima ugovora vrstnega reda uporabe zavarovanj. Porok je dolžan dolg poravnati, nanj pa preide upnikova terjatev z vsemi stranskimi pravicami in jamstvi za njeno izpolnitev (1018. člen OZ). Upnik zato ne sme opustiti zastave ali kakšne druge pravice, s katero je bila zavarovana njegova terjatev, ali jo izgubiti zaradi svoje malomarnosti. Če s takim ravnanjem onemogoči prehod te pravice na poroka, je ta prost svoje obveznosti nasproti upniku za toliko, kolikor bi mogel dobiti z izvrševanjem te pravice (1027. člen OZ).

Odločilno v tej zadevi je, da tožnica ni bila samo solidarna porokinja, ampak tudi zastaviteljica. Na podlagi poroštvene pogodbe se je zavezala izpolniti dolžnikovo veljavno in zapadlo obveznost (1012. člen OZ), kot zastavna dolžnica pa se je s pogodbo o ustanovitvi hipoteke (142. člen SPZ) zavezala, da bo za poplačilo dolžnikovega dolga dopustila prodajo svoje nepremičnine.

Tožnica bi bila zaradi ravnanj toženke, ki je opustila prijavo terjatve v izvršilni postopek, ki je tekel zaradi prodaje dolžnikove nepremičnine in v katerem bi bila poplačana, lahko prosta le svoje poroštvene obveznosti, pa še to le v primeru, da bi položaj iz 1027. člena OZ uveljavljala kot ugovor, če bi jo toženka terjala za plačilo te terjatve. Kot zastaviteljica se na določbo 1027. člena OZ ne more sklicevati. Če upnik zastavitelju (realnemu dolžniku) napove, da bo v primeru neplačevanja obveznosti iz kreditne pogodbe začel postopek prodaje zastaviteljeve nepremičnine, ki jo je le ta zastavil za tuj dolg, to ne more predstavljati sile v smislu 191. člena OZ.

Določba 1027. člena OZ se nanaša le na poroke in na tožničin položaj zastaviteljice nima vpliva. Bistvo te določbe je, da je zaradi opustitve upnika onemogočen prehod upnikovih pravic (hipoteke) na poroka (ki je terjatev glavnega dolžnika plačal, iz hipoteke pa se ne more poplačati), zaradi česar se njegova obveznost ustrezno zmanjša ali celo preneha. Pri zastaviteljih, ki poravnajo terjatev, ki je zavarovana s hipoteko na njihovi nepremičnini, pa do prehoda hipoteke sploh ne more priti, ker naše pravo ne pozna lastniške hipoteke. Realni dolžnik s plačilom zavarovane terjatve vstopi v položaj hipotekarnega upnika, vendar s subrogacijo pridobi le zavarovano terjatev s pripadki. Tožnici kot realni dolžnici zato prehod hipoteke ni mogel biti onemogočen.