TFL Vsebine / TFLGlasnik

»Zelo pozorno bomo preučili vprašanja, ki se pojavljajo v zvezi s konkurenčnostjo, monopolom in podobno,« je na zaključni okrogli mizi Dnevov javnega prava 2019 poudaril sekretar na Ministrstvu za okolje in prostor (MOP) Dušan Pichler. To vprašanje sta izpostavila odvetnik Andrej Brezavšček iz Odvetniške pisarne Brezavšček, Golobič Osterman in partnerji d.o.o. in strokovnjak z dolgoletnimi izkušnjami s tega področja Robert Špendl, kot eden izmed slušateljev.

Osnutek novele Zakona o varstvu okolja ZVO-1K in nove Uredbe o odpadkih in odpadni embalaži, ki sta bila sicer dana v javno obravnavo pred nekaj dnevi (zaključi se v začetku julija), spreminjata sistem razširjene odgovornosti proizvajalca, uredba denimo na način, da »vsi proizvajalci plačajo vse predpisane stroške ravnanja z odpadno embalažo (in ne več ali manj), pri čemer pa so stroški na enoto embalaže za proizvajalce, ki dajejo na trg RS bolj reciklabilno embalažo, manjši kot stroški za proizvajalce, ki dajejo na trg RS manj reciklabilno embalažo in embalažo, ki sploh ni primerna za predelavo.« Pichler pa je poudaril, da ureja zakon problematiko odpadkov iz določenih vrst proizvodov, ne zgolj odpadno embalažo.

Kaj sploh želi doseči institut razširjene odgovornosti proizvajalca, je podrobno pojasnila ena od snovalk predloga, sekretarka na MOP mag. Tanja Pucelj Vidovič, poudarila pa je tudi kompleksnost razmerij (trg proizvodov Evropske unije in nacionalni trg odpadkov, prodaja na daljavo itd.) na tem področju. Vodja okrogle mize, sicer velik poznavalec tega področja, mag. Radovan Tavzes, je prav tako izpostavil, da je lahko ureditev, po kateri bi lahko bile družbe za ravnanje z odpadno embalažo (v nadaljevanju: DROE) ustanovljene zgolj s strani proizvajalcev odpadne embalaže, problematična z vidika enotnega evropskega trga, sploh če bi lahko bile ustanovitelji le »domače« družbe, na kar pa je mag. Pucelj Vidovič poudarila, da je odpadkovni trg nacionalni trg. Vseeno pa direktorica družbe Interseroh Darja Figelj meni, da (pošteno) konkurenco rabimo: »Če državljani neke storitve ne čutijo na svoji koži kot njeni neposredni uporabniki, se ne smemo obnašati, kot da zato konkurence ne potrebujejo. Občutili jo bodo namreč posredno, a zato nič manj intenzivno. Tudi Telekom Slovenije je nekoč govoril, da je za Slovenijo veliko boljše, če imamo samo enega operaterja telefonije, ker je trg tako majhen, pa poglejmo cene takrat in danes.« Tudi Tavzesov poudarek je bil prav »preoblikovanje organizacij razširjene odgovornosti proizvajalca iz monopolnega položaja v konkurenčen sistem organizacij v skladu z Direktivo 2018/851/EU«, pri čemer je citiral njeno preambulo z zahtevo po preprečevanju ovir »za nemoteno delovanje notranjega trga Evropske unije«. A je Pichler na to povedal tudi, da si verjetno nihče ne predstavlja, da bi npr. komunalne odpadke lahko zbiral kdorkoli, na prostem trgu, zasledujoč (zgolj) svoje ekonomske interese.

Odvetnik Brezavšček je sicer pojasnil, da sta ključna cilja uvedbe sistema razširjene odgovornosti proizvajalcev v pomikanju bremena zagotavljanja ustreznega ravnanja z odpadki od lokalnih skupnosti in davkoplačevalcev na proizvajalce ter v motiviranju proizvajalcev k zasnovi takih izdelkov in embalaže, ki bodo po izteku življenjske dobe čim manj obremenjevali okolje (angl. Design for Environment – DfE oziroma Eco-design), kar za sodelujoče na okrogli mizi ni bilo sporno, so se pa razhajala mnenja o načinu urejanja in nadzora nad delovanjem sistema.

Pichler je poudaril, da se odgovornost proizvajalca ne sme prekiniti denimo s podpisom pogodbe oziroma s sklenitvijo dogovora z neko družbo za ravnanje z odpadki, kar za sodelujoče prav tako ni bilo sporno.

Udeleženci so se strinjali, da so podatki in informacije o tem, kje in koliko odpadkov/odpadne embalaže nastaja, ključni, pri čemer pa sta dvom v ustreznost njihovega zbiranja oziroma točnost teh podatkov izrazila tako Brezavšček kot Polonca Poljanec Perič iz družbe Environ, ki ima denimo 17 let izkušenj dela kot okoljska inšpektorica. »Še več, ne le, da se podatki ne zbirajo ustrezno, tudi izvirni povzročitelji jih nimajo, saj se ne zavedajo, da bi jih morali imeti,« je še dodala Poljanec Peričeva. Tudi Figljeva je izpostavila, da danes podatke ocenjujemo s pogledom: »Slovenija si zasluži transparenten, trajnosten in pravičen sistem ravnanja z odpadki.« A je Pichler pojasnil, da so pri pripravi predloga izhajali iz potrebe po ustreznosti zb(i)ranih podatkov, kakšna bo na koncu odločitev ministrstva in končni predlog za zakonodajalca, pa bo verjetno znano jeseni.

Dogodek Dnevi javnega prava je bil letos po dolgem času dvodneven, 12. in 13. junija, na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, obravnavani pa so bili – poleg urejanja ravnanja z odpadno embalažo in drugimi odpadki – nova zakonska ureditev koncesij (vodja: prof. dr. Rajko Pirnat, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani), aktualna vprašanja urejanja prostora in upravnega postopka (vodja: prof. dr. Erik Kerševan, Vrhovno sodišče RS), varstvo osebnih podatkov (vodja: Alenka Jerše, namestnica Informacijskega pooblaščenca), spodbujanje investicij v občinah in javno-zasebna partnerstva v praksi (vodja: dr. Boštjan Brezovnik, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru), pa tudi reforma volilne zakonodaje (vodja: prof. dr. Igor Kaučič, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani) ter pravni okvir plačilnih storitev in konkurenčnost slovenskih finančnih institucij (vodja: Stanislava Zadravec Caprirolo, direktorica Združenja bank Slovenije). Organizatorji so bili Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Nebra, Uradni list Republike Slovenije in Tax-Fin-Lex, snujemo pa tudi že program za Dneve javnega prava 2020. Morebitne predloge posredujte na Bostjan.koritnik@revija-pravnik.si, vsekakor pa ste vljudno vabljeni, da se nam drugo leto pridružite.

 

Več fotografij z dogodka si lahko ogledate na Facebook profilu Tax-Fin-Lex.