TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevam obsojenega D.K., njegovega zagovornika in zagovornice obsojenega D.K. za varstvo zakonitosti se deloma ugodi in se izpodbijana pravnomočna odločba v izreku o pravni opredelitvi in izreku o kazenskih sankcijah tako spremeni, da se dejanje, opisano v točki I, pravno opredeli kot kaznivo dejanje zlorabe položaja po 2. v zvezi s 1. odstavkom 244. člena Kazenskega zakonika (KZ), dejanje, opisano pod točko II, pa pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja po 2. v zvezi s 1. odstavkom 244. člena v zvezi s 27. členom KZ in se jima nato po istih zakonskih določilih

i z r e č e t a k a z n i

obsojenemu D.K. kazen 3 (tri) leta in 8 (osem) mesecev zapora

obsojenemu D.K. pa kazen 3 (tri) leta in 2 (dva) meseca zapora,

v ostalem se zahteve zavrnejo kot neutemeljene.

Sodišče sme do določene mere spremeniti opis dejanja tudi v bistvenih delih, vendar slednje le v primeru, če je to obdolžencu v korist.

Sicer pa so vedno dopustne spremembe, ki niso pravno relevantne za obstoj kaznivega dejanja in za kazensko odgovornost storilca, torej spremembe, ki so le redakcijske, stilistične ali jezikovne narave oziroma spremembe, ki naredijo opis dejanja natančnejši in jasnejši (tako je na primer dopustno iz opisa izpustiti odvečne podrobnosti, ki niso zakonski znaki kaznivega dejanja).

Pomik datuma oziroma časovnega obdobja, v katerem je nastala premoženjska korist, sam po sebi ne pomeni prekoračitve obtožbe. Za takšno kršitev bi lahko šlo, če bi čas storitve predstavljal zakonski znak kaznivega dejanja (npr. detomor) ali pa njegovo kvalificirano obliko (npr. kazniva dejanja iz spolne sfere storjena proti mladoletniku), če bi imela sprememba datuma vpliv na težo dejanja ali kazensko odgovornost storilca, ali pa bi bil datum pomemben zaradi ugotavljanja zastaranja, uveljavljanega alibija ipd.

Sodnik je v obravnavani kazenski zadevi izločil uradne zaznamke v skladu z dotedaj veljavnimi predpisi. Kasnejše spremembe določb ZKP ne morejo vplivati na presojo zakonitosti dela sodnika za nazaj. Za presojo zakonitosti procesnega dejanja je namreč pomemben zakon, ki je veljal v času, ko je bilo procesno dejanje opravljeno (načelo zakonitosti, člen 1 in člen 2 ZKP).

Stranki, ki v zakonskem roku ni uporabila pravice zahtevati izločitve sodnika iz določenega razloga, pa zato ni bilo objektivnih ovir, ni dovoljeno v pritožbi uveljaviti, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 2. odstavka 371. člena ZKP kot posledico kršitve iz 6.

točke 39. člena ZKP, še toliko manj pa v zahtevi za varstvo zakonitosti kot izrednim pravnim sredstvom.

Bistvena razlika med kaznivim dejanjem po 132. členu KZ-77 in kaznivem dejanju po 133. členu tega zakona je v tem, da ravna storilec pri kaznivem dejanju po 132. členu KZ-77 s posebnim motiviranim naklepom pridobiti protipravno premoženjsko korist za organizacijo združenega dela ali drugo družbeno pravno osebo, pri kaznivem dejanju po 133. členu pa je namen zlorabe pridobiti protipravno premoženjsko korist sebi ali komu drugemu.

Presoja, kateri zakon je za storilca milejši, ne zahteva zgolj primerjave abstraktnih dejanskih stanov obeh členov, temveč je potrebno presojati vse določbe, ki se morajo uporabiti zoper določenega storilca zaradi določenega kaznivega dejanja, nato pa v celoti uporabiti zakon, ki je zanj v konkretni kazenski zadevi milejši.