TFL Vsebine / TFLGlasnik

1. O ugotovitvenih tožbah o obstoju skupnih obveznosti zakoncev do tretjih oseb (upnikov)

Nedavno sem imela opraviti s tožbo, s katero je tožeča stranka zahtevala, da se ugotovi, da v skupno premoženje pravdnih strank kot nekdanjih zakoncev sodijo (med drugim) »neodplačane obveznosti po kreditni pogodbi, št. X z dne 30. 5. 2018«.

Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da gre za kreditno pogodbo, ki jo je tožeča stranka sklenila v času njene zakonske zveze s toženo stranko, natančneje na dan 30. maja 2008, in to v zvezi z njunim skupnim premoženjem. Sta pa imeli različni stališči glede (ne)nedopustnosti in (ne)zadostne konkretiziranosti predmetnega tožbenega zahtevka. V tem prispevku se bom zavestno ukvarjala le s prvoomenjenim vprašanjem, tj. z vprašanjem (ne)dopustnosti predmetnega tožbenega zahtevka.

Tožena stranka je v zadevi menila, da predmetni tožbeni zahtevek tožeče stranke ni dopusten, ker tožeča stranka ni z ničimer izkazala, da ima pravno korist od vložitve take ugotovitvene tožbe. Poudarila je, da tožeča stranka nikoli ni bila v negotovosti glede položaja obveznosti po predmetni kreditni pogodbi, saj ji je tožena stranka na njen poziv sproti vračala tisto, kar je tožeča stranka ob poravnavi tega dolga, ki je bremenil obe pravdni stranki, plačala več, kot je znašal njen del dolga, vračilo tega dela dolga pa bi lahko, če bi bilo to potrebno, terjala od tožene stranke tudi s posebnim dajatvenim (regresnim) zahtevkom na podlagi določbe tretjega odstavka 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – ZZZDR (ki je po vsebini enaka določbi drugega odstavka 82. člena Družinskega zakonika – DZ).

Vendar temu njenemu stališču nista sledili niti sodišče prve niti sodišče druge stopnje. Sodišče prve stopnje jo je odpravilo s kratkim zapisom, da je predmetni tožbeni zahtevek postavljen v skladu z zakonom in sodno prakso, po kateri se v okviru skupnega premoženja upošteva tudi pasiva, in ne le aktiva, Višje sodišče v Ljubljani pa je v sodbi I Cp 900/2020 z dne 11. septembra 2020 (ki žal ni objavljena) pritrdilo takemu stališču sodišča prve stopnje in se pri tem sklicevalo na tri različne sodne odločbe. Po eni strani se je sklicevalo na sodbo in sklep VSRS II Ips 93/2007 z dne 6. marca 2008 in sodbo in sklep VSL II Cp 649/1998 z dne 5. aprila 2000, iz katerih izhaja, da pravni interes za ugotovitveno tožbo o obstoju pasive skupnega premoženja izhaja iz določbe 61. člena ZZZDR (ki je v bistvenem enaka določbi 72. člena DZ), po kateri je (bilo) treba pred ugotavljanjem deleža vsakega od zakoncev na skupnem premoženju ugotoviti dolgove in terjatve zakoncev do tega premoženja, kar naj bi pomenilo, da so neodplačane kreditne obveznosti, ki se nanašajo na skupno premoženje, v pravdi za ugotovitev obsega skupnega premoženja relevantne, ker bo predmet delitve lahko le presežek (aktiva). Po drugi strani pa se je sklicevalo na sklep VSRS II Ips 784/2009 z dne 28. januarja 2010, ki izpostavlja stališče dr. Aleša Galiča, da zapadlost posameznega zahtevka (na primer najemnine za določeno leto) ne izniči pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, če tožeča stranka izkaže, da njen pravni interes za ugotovitev obstoja celotnega, kompleksnega pravnega razmerja (na primer najemnega razmerja) seže prek konkretnega zahtevka, ki je iz tega pravnega razmerja že zapadel, saj je treba upoštevati, da pravnomočnost dajatvene tožbe še ne pomeni hkrati pravnomočne odločitve o obstoju prejudicialnega pravnega razmerja.¹ Podobno stališče je Višje sodišče v Ljubljani zavzelo tudi v sodbi in sklepu I Cp 1329/2019 z dne 18. decembra 2019.²

V zvezi z navedenim vprašanjem pa najdemo v sodni praksi tudi drugačno stališče. Višje sodišče v Ljubljani je tako v nedavni sodbi II Cp 330/2020 z dne 2. decembra 2020 spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je (med drugim) zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da se ugotovi, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi neodplačan del kredita, ki ga je tožeča stranka najela za nakup premičnin, ki so sodile v skupno premoženje pravdnih strank, češ da najem kredita predstavlja le način plačila in nima vpliva na obseg skupnega premoženja ter da se vprašanje dolgov po razpadu ekonomske skupnosti rešuje po določbi tretjega odstavka 56. člena ZZZDR (oziroma po novem po določbi drugega odstavka 82. člena DZ) oziroma po pravilih Obligacijskega zakonika.

Katero stališče je pravo? Naj odvetniki v (zelo pogoste) tožbe za ugotovitev obsega skupnega premoženja vključujemo tudi ugotovitvene zahtevke o obstoju t. i. skupnih obveznosti pravdnih strank do tretjih oseb, ali povračila presežnih plačil iz naslova teh obveznosti terjamo izključno z dajatvenimi (regresnimi) zahtevki?

Po mojem mnenju nezapadle skupne obveznosti zakoncev do tretjih oseb (upnikov) niso res relevantne pri ugotavljanju obsega njunega skupnega premoženja, čeprav je treba pred likvidacijo njune premoženjske skupnosti ugotoviti višino njunih dolgov in terjatev do tega premoženja, saj nezapadlih skupnih obveznosti zakoncev do tretjih oseb iz določb drugega in tretjega odstavka 56. člena ZZZDR (oziroma 82. člena DZ) ni mogoče enačiti z njunimi dolgovi in terjatvami do njunega skupnega premoženja iz določbe prvega odstavka 61. člena ZZZDR (oziroma 72. člena DZ), predvsem pa ne likvidirati na enak način. Glede dolgov in terjatev zakoncev do njunega skupnega premoženja je logično, da se zakoncu pred razdelitvijo skupnega premoženja vračuna v njegov delež vse, kar dolguje skupnemu premoženju in da se zmanjša velikost skupnega premoženja za vrednost, ki jo skupno premoženje dolguje posebnemu premoženju vsakega od zakoncev (iz česar je mogoče narediti sklep, da bo lahko predmet delitve med zakoncema le presežek aktive nad to pasivo). Glede njunih nezapadlih skupnih obveznosti do tretjih oseb (upnikov) pa je edino življenjsko pričakovati, da se z delitvijo aktive še ne bodo likvidirale, saj sploh še niso zapadle. Če se ne bosta dogovorila drugače, bosta zakonca svoj skupen kredit najverjetneje plačevala naprej tudi po delitvi njunega skupnega premoženja (aktive), in sicer po načrtu, ki je bil sprejet že ob sklenitvi njune skupne kreditne pogodbe (saj ga morda niti ne zmoreta odplačati prej).

Iz navedenega je mogoče skleniti, da se pri ugotavljanju (ne)dopustnosti ugotovitvenih tožb, da v skupno premoženje sodijo skupne obveznosti zakoncev do tretjih oseb (upnikov), sodišča neupravičeno sklicujejo na določbo o likvidaciji dolgov in terjatvah zakoncev do njunega skupnega premoženja. Če zakonca svojega skupnega premoženja ne razdelita sporazumno, se njuno skupno premoženje običajno likvidira, ne da bi se likvidirale tudi njune nezapadle skupne obveznosti do tretjih oseb (upnikov). Je pa res, da morata zakonca ob postavitvi dajatvenega regresnega zahtevka iz tretjega odstavka 56. člena ZZZDR (oziroma drugega odstavka 82. člena DZ) vsakič znova trditi, včasih pa tudi dokazovati, da gre za njun skupen dolg. A to po mojem mnenju še ne pomeni, da je obstoj tega njunega pravnega razmerja smiselno oziroma dopustno ugotavljati že v pravdi za ugotovitev obsega njunega skupnega premoženja, saj je ta pravda potrebna zaradi nadaljnje delitve skupnega premoženja v posebnem nepravdnem postopku, v katerem zakonca drug proti drugemu ne moreta uveljavljati zahtevkov iz naslova (pre) plačila skupnih obveznosti do tretjih oseb, temveč zgolj njune terjatve in dolgove do njunega skupnega premoženja. Zgolj dejstvo, da obstaja določeno pravno razmerje, pa samo po sebi še ne utemeljuje intervencije sodišča. Če se zakonca ne moreta dogovoriti o obsegu skupnega premoženja, tudi še ni mogoče sklepati, da so pravice enega ali drugega od njiju iz naslova preplačila njunih skupnih obveznosti do tretjih oseb ogrožene ali celo kršene oziroma da med njima obstaja spor (tudi) o tem. Ugotovitvena tožba glede slednjega pravzaprav ni nujno najboljši način za dosego sodnega varstva niti, če je sodno varstvo zares potrebno.³

2. O zamudnih obrestih v ugotovitvenih tožbah o obstoju skupnih denarnih terjatev zakoncev do enega izmed njiju

Po drugi strani sodišča že dalj časa (pravilno) dopuščajo, da zakonec v primeru skupnih vlaganj v posebno nepremično premoženje drugega zakonca ali nepremičnino tretje osebe in nedovoljenega razpolaganja drugega zakonca s skupno stvarjo, ki mu sicer dajeta upravičenje do dajatvenega zahtevka, postavi samo ugotovitveni zahtevek glede obstoja (denarne) terjatve, ki je posledica skupnih vlaganj zakoncev v posebno nepremično premoženje drugega zakonca ali nepremičnino tretje osebe ali prikrajšanja (oškodovanja) skupnega premoženja zaradi nedovoljenega razpolaganja drugega zakonca.⁴ Prikrajšani zakonec bo tak zahtevek postavil predvsem takrat, ko bo računal, da bo lahko ob delitvi skupnega premoženja v nepravdnem postopku v zameno za prejem plačila iz naslova sporne denarne terjatve zahteval oziroma prejel kakšno drugo premoženjsko pravico iz tega skupnega premoženja.

Vendar pozor: v tem primeru bo (lahko) prikrajšani zakonec prikrajšan še enkrat, in sicer tokrat za (zakonske) zamudne obresti od osnovne denarne terjatve, ki bo predmet njegovega ugotovitvenega zahtevka. Tako je vsaj mogoče zaključiti na podlagi sodbe VSL II Cp 329/2020 z dne 27. maja 2020. Z njo je namreč omenjeno pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da v primeru ugotovitvenega zahtevka za obstoj denarne terjatve kot dela skupnega premoženja pravdnih strank še ni mogoče govoriti o kakršnikoli zamudi, katere posledica bi lahko bile zamudne obresti, in iz tega razloga spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da v skupno premoženje pravdnih strank (poleg denarnega zneska, ki ga je tožena stranka pridobila z nedopustno prodajo skupnih stvari) sodijo (tudi) zakonske zamudne obresti od denarnega zneska, ki ga je tožena stranka pridobila z nedopustno prodajo skupnih stvari pravdnih strank.

Tak pristop k presoji utemeljenosti predmetnih ugotovitvenih zahtevkov zagotovo ne krepi tako želenega, domnevno edino pravega pristopa k celoviti rešitvi premoženjskih razmerij med zakoncema. Morda pa je tudi napačen, saj po mojem mnenju prezre, da so predmetni ugotovitveni zahtevki namenjeni ugotovitvi obstoja denarnih terjatev, ki so nujno sestavljene iz glavnice in zamudnih obresti kot civilne sankcije za kršitev obveznosti izpolniti denarno obveznost ob njeni zapadlosti, saj predstavljajo prikrajšanje skupnega premoženja zaradi skupnih vlaganj zakoncev v posebno nepremično premoženje enega od zakoncev ali nepremično premoženje tretje osebe ali prikrajšanja (oškodovanja) skupnega premoženja zaradi nedovoljenega razpolaganja enega od zakoncev s skupno stvarjo, za katero je mogoče določiti časovno točko, v kateri bi moral toženi zakonec izpolniti svojo obveznost do prikrajšanega zakonca, pa tega (očitno) ni storil, kar pomeni, da je (v določenem trenutku) prišel v zamudo, zaradi katere bi moral najkasneje ob delitvi skupnega premoženja plačati tudi ustrezne zamudne obresti za čas od zamude do likvidacije tega in drugih delov skupnega premoženja. Sicer bodo pravde s predmetnimi ugotovitvenimi zahtevki (če jih bodo prikrajšani zakonci sploh še uveljavljali) popolnoma nesmiselne.

3. O obsegu skupnega premoženja, ki sta ga zakonca v času njune zakonske zveze prevzela v uporabo na podlagi pogodbe o finančnem leasingu

Višje sodišče v Mariboru je 8. septembra 2020 izdalo sklep I Cp 521/2020, s katerim je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke za ugotovitev, da dve nepremičnini sodita v skupno premoženje pravdnih strank. V obrazložitvi sklepa je zapisalo, da se je tako odločilo zato, ker je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da je tožeča stranka ti dve nepremičnini »kupila preko leasing pogodb«, ki sta bili sklenjeni v času trajanja zakonske zveze pravdnih strank, in ker so se leasinški obroki (tudi po prenehanju zakonske zveze) plačevali s premoženjem, ki je bilo ustvarjeno z delom tožeče stranke v času zakonske zveze pravdnih strank. Dejstvo, da je tožeča stranka postala lastnica teh dveh nepremičnin šele po razvezi zakonske zveze pravdnih strank, kar je kot razlog za zavrnitev zahtevka navedlo sodišče prve stopnje, je štelo za brezpredmetno za presojo predmetne zadeve, saj da je pri rednem odplačevanju obrokov po klasični pogodbi o finančnem leasingu (pri kateri ima leasingojemalec ob izteku pogodbeno dogovorjene dobe opcijo, da predmet leasinga odkupi, običajno za simbolično vrednost, oziroma že sama leasinška pogodba določa, da leasingojemalec s plačilom zadnjega leasinškega obroka postane lastnik predmeta leasinga) pričakovalna pravica kupca varovana vsa do plačila zadnjega obroka in se s plačevanjem obrokov le še povečuje.

Navedena odločitev Višjega sodišča v Mariboru je neprepričljiva. V skupno premoženje nekdanjih zakoncev lahko sodijo le premoženjske pravice, ki so bile pridobljene med trajanjem oziroma v času zakonske zveze in življenjske skupnosti zakoncev (67. člen DZ), ne pa po njej. Če je bila pogodba o (finančnem) leasingu sklenjena v času zakonske zveze in življenjske skupnosti zakoncev in do razpada skupnosti še niso bili odplačani vsi leasinški obroki, lahko v skupno premoženje pravdnih strank po mojem mnenju (in mnenju Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi I Cp 519/2012 oziroma I Cp 2107/2009) sodijo le pravice, ki so bile s to pogodbo prevzete v času trajanja skupnosti in so še obstajale ob prenehanju te skupnosti, torej predvsem opcijska pravica do uporabe predmeta leasinga in pravica do odkupa predmeta leasinga ob izteku pogodbeno dogovorjene dobe. Obveznosti, ki na dan razpada življenjske skupnosti zakoncev še ostajajo neodplačane po tej pogodbi, pa predstavljajo t. i. skupne obveznosti nekdanjih zakoncev do leasingodajalca (upnika), ki bremenijo oba zakonca nerazdelno, pri čemer ima zakonec, ki po razpadu življenjske skupnosti plača ta skupni dolg iz svojih posebnih sredstev, pravico zahtevati od drugega zakonca povračilo tistega, kar presega njegov del dolga (drugi odstavek 82. člena DZ). Ker v skupno premoženje v nobenem primeru ne morejo soditi skupne obveznosti, ki sta jih zakonca že plačala v času svoje zakonske zveze, v njuno skupno premoženje v primeru, kot je obravnavani, seveda tudi ne morejo soditi do razpada življenske skupnosti zakoncev plačani leasinški obroki.

Če je stališče Višjega sodišča v Ljubljani v sodbi I Cp 1367/2018 z dne 19. decembra 2018 drugačno, si upam trditi, da ni pravilno.

¹ Galič, A.: Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list, Ljubljana 2006, str. 153.

² Glej 128. točko obrazložitve navedene sodne odločbe.

³ Galič, A.: Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list, Ljubljana 2006, str. 149.

⁴ Tako dopuščanje ugotovitvenih zahtevkov je navsezadnje v skladu s siceršnjo ustaljeno sodno prakso v zvezi z zahtevki iz naslova skupnega premoženja, v skladu s katero so dajatveni zahtevki oziroma zahtevki, ki merijo na neposredno civilno delitev skupnega premoženja v pravdnem postopku, izjema, ki predpostavlja obstoj posebnih okoliščin. V zvezi s tem glej sklep VSRS II Ips 479/2006 z dne 14. novembra 2007; Strajnar, Z.: Nekateri problemi v zvezi z uveljavljanjem deleža na skupnem premoženju, Pravosodni bilten 25/2004, 1, str. 51, Hudej, J., Ščernjavič, I.: Sporna procesna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, Pravnik št. 128/2011, 1–2, str. 39.