TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi, delno pa se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da sedaj glasi:

1. Tožbenemu zahtevku se ugodi v delu, ki glasi: Sklep št. 2.2 iz 2. točke dnevnega reda skupščine tožene stranke z dne 30. 6. 2015 se spremeni tako, da njegova vsebina sedaj v celoti glasi: “Skupščina se seznani z revidiranim letnim poročilom M. d.o.o. za leto 2014 in odloči, da se bilančni dobiček poslovnega leta 2014 v višini 2,310.565,00 EUR, ki je sestavljen iz prenesenega čistega dobička v višini 2,245.344,00 EUR in čistega dobička poslovnega leta 2014 v višini 65.222,00 EUR, uporabi tako, da se v višini 130.674,11 EUR, kar ustreza znesku 4 % osnovnega kapitala tožene stranke, izplača družbenikom družbe.”

2. Tožena stranka je dolžna družbenikom družbe M. d.o.o., ki so vpisani v sodnem registru na dan skupščine (30. 6. 2015), plačati 130.674,11 EUR in sicer vsakemu tolikšen del, kot sorazmerno ustreza višini njegovega poslovnega deleža, v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila.

3. Ugodi se podrednemu tožbenemu zahtevku, ki glasi: “Bilančni dobiček v preostali višini 2,179.890,89 EUR se razporedi na “druge rezerve iz dobička.”

4. Zavrne se primarni tožbeni zahtevek, ki glasi: “Bilančni dobiček v preostali višini 2,179.890,89 EUR ostane nerazporejen in se prenese v naslednje poslovno leto 2015 kot preneseni dobiček.”

5. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 3.133,91 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega pritožbenega postopka v višini 571,18 EUR v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16 dne dalje do plačila.

Za izpodbijanje sklepov skupščine d. o. o. se smiselno uporabljajo določbe zakona o delniški družbi, torej tudi določba prvega odstavka 399. člena ZGD-1, ki določa, da se sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička lahko izpodbija, če je skupščina odločila, da se delničarjem dobiček ne deli najmanj v višini 4 % osnovnega kapitala, če to po presoji dobrega gospodarstvenika ni bilo nujno glede na okoliščine v katerih družba posluje. Stališče, da je navedeno določilo smiselno uporabiti tudi pri d.o.o., zlasti ko gre za kapitalsko strukturirano d.o.o. kot je tožena stranka, je zavzela tudi novejša sodna praksa, kakor tudi teorija. Po stališču pritožbenega sodišča je uporabo določbe prvega odstavka 339. člena ZGD-1 mogoče izključiti le izjemoma, v primeru manjših izrazito osebno strukturiranih družb. Ni namreč spregledati, da sta tako d.o.o. kot d.d. kapitalski družbi, katerih namen je ustvarjanje dobička, zato razlikovanja med njima glede pravice do dobička ni. Osnovna korporacijska pravica delničarjev delniške družbe kot tudi družbenikov d.o.o. je pravica do dividende oziroma do dela dobička, saj imajo oboji pravico do deleža pri bilančnem dobičku, kakor je ta ugotovljen v letni bilanci in se dobiček deli sorazmerno z višino poslovnih deležev, če družbena pogodba oziroma statut ne določa drugače. V obeh oblikah družb je potrebno ustrezno zavarovati interes manjšinskih delničarjev oziroma družbenikov pred večinskimi delničarji oziroma družbeniki, ki lahko vedno znova preglasujejo manjšino, saj pri uporabi bilančnega dobička pri obeh trčita interes varstva družbe na eni strani in interesi delničarjev oziroma družbenikov na drugi strani. Ravno varstvu manjšinskih delničarjev oziroma družbenikov pa je namenjena izpodbojna tožba po 399. členu ZGD-1 in brez te določbe manjšinski družbeniki oziroma delničarji nikoli ne bi mogli doseči izplačila dobička, če bi večina temu nasprotovala. Pritožbeno sodišče tako ne vidi tehtnega razloga za drugačno obravnavanje družbenikov družbe z omejeno odgovornostjo v primerjavi z delničarji delniške družbe, ko gre za delitev dobička. Praviloma manjše število družbenikov v d.o.o. in njihova večja povezanost z družbo ne moreta biti odločilna elementa zaradi katerih pravilo iz 399. člena v zvezi s členom 522 ZGD-1 o izpodbojnosti sklepa skupščine o uporabi bilančnega dobička ne bi veljalo za družbenike družbe z omejeno odgovornostjo.