TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-7332/2023/6 (121-11) z dne 23. 2. 2024, odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Predlogu za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se do pravnomočne odločitve pristojnega sodišča v tem upravnem sporu odloži izvršitev sklepa Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-7332/2023/6 (121-11) z dne 23. 2. 2024.

Tožena stranka bi se morala glede na tožnikove izjave podane v predhodnem postopku, ki dosegajo ustrezno minimalno stopnjo resnosti, zaradi česar obstaja možnost, da tožnik kot pripadnik določene skupine oseb v Republiki Hrvaški ne bo ustrezno obravnavan, bolj skrbno odzvati. Gre namreč za izjave s takšno vsebino, da bi lahko v primeru njihove resničnosti, prišlo do izpodbitja domneve o varnosti države, v katero naj bi bil tožnik predan. Če bo torej tožena stranka v ponovljenem postopku izjave tožnika o njegovi izkušnji na Hrvaškem, štela za dovolj prepričljive oz. ustrezno verjetne (pri čemer mora tožena stranka svojo dokazno oceno utemeljiti v skladu s 3. točko prvega odstavka 214. člena ZUP, tako da bo mogoče odločitev tudi v tem delu preizkusiti), bo morala (kljub temu, da se nanašajo "le" na ravnanje hrvaške obmejne policije), ali podrobneje preveriti posodobljene podatke glede obravnave prosilcev za azil z državljanstvom Ruske federacije (in v zvezi s tem tožniku v postopku tudi omogočiti izjavo) ali pa glede tožnika pridobiti posebno zagotovilo, da v primeru predaje ne bo izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 3. člena EKČP in 4. člena Listine. V konkretnem primeru namreč ni povsem izključeno, da glede na tožnikovo individualno izkušnjo, tožnik, kot državljan Ruske federacije, po predaji Republiki Hrvaški ne bo ustrezno obravnavan. Drži sicer, da postopkov za priznanje mednarodne zaščite ne vodijo policisti, ampak za to pristojne osebe ministrstva za notranje zadeve, vendar pa je takšno gledanje v konkretnem primeru preozko. Tožnikova osebna izkušnja z državnimi organi Republike Hrvaške je namreč dovolj resna (tožniku je bil zaradi ruskega državljanstva de facto kar dvakrat zavrnjen položaj vlagatelja namere za vložitev prošnje za azil), da brez dodatnega ugotavljanja pravno relevantnih dejstev ni mogoče povsem izključiti, da se ne bo v enakem položaju znašel tudi kot dublinski povratnik.