TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Kršitev osmega odstavka 148. člena ZKP sama po sebi ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Glede na odsotnost konkretnih okoliščin, ki bi izkazovale podajo ovadbe pod prisilo oziroma zaradi kakršnegakoli drugega nedopustnega ravnanja policistov, zgolj nenavzočnost sodne osebe ne utemeljuje izločitve te listine iz spisa.

Dovoljenost prikritih preiskovalnih ukrepov se lahko presoja zgolj z vidika okoliščin, ki so obstajale v trenutku odreditve ukrepa (ex ante presoja oziroma kriterij antecedenčnosti suma), ni pa tega mogoče presojati na podlagi dejstev, ki so nastala oziroma postala znana šele po njihovi odreditvi (ex post presoja) oziroma jih utemeljevati za nazaj z dokazi, ki so bili pridobljeni z izvajanjem odrejenega ukrepa ali z dokazi in podatki, ki so sicer že obstajali v času izdaje odredbe, vendar odredbodajalcu v času odločanja niso bili znani ali razkriti. Po enakem pristopu tudi ni mogoče opirati graje njihove utemeljenosti na odsotnost izsledkov, ki bi sum potrjevali. Neizkazanost teh okoliščin ex post zato ne more predstavljati razloga za nezakonitost odreditve ukrepa.

Privilegij zoper samoobtožbo v primeru prostovoljne izročitve predmetov s strani osumljenca velja le v primeru, če ima takšna izročitev testimonialno (pričevalno) naravo. Izročitev ni testimonialne narave tedaj, ko je ravnanje organov usmerjeno v pridobivanje določenega že obstoječega dokaznega gradiva, pri čemer je sam obstoj tega konkretnega gradiva organom znan vnaprej. To pa ne bo izkazano, če organi pregona o obstoju takšnega gradiva zgolj posplošeno sklepajo ali ugibajo oziroma celo "iščejo na slepo" (tako imenovan "fishing expedition"). V takem primeru oseba s prostovoljno izročitvijo predmeta, ki jo obremenjuje, podaja organom njim še neznane informacije. Pomen takšne izročitve je mogoče enačiti s podajo samo-obremenjujoče izjave in je zato takšna izročitev na ravni pričevalnega oziroma testimonialnega dokaza. Če pa je konkretna informacija organom že znana, oseba zgolj z izročitvijo spornega predmeta sebe ni mogla (dodatno) obremeniti in zato ne gre za testimonialno naravo pridobitve tega dokaza.

Predstavljena razlaga se odseva tudi v določbah 52. člena ZNPPol. Skladno s prvim odstavkom tega člena sme policist zaradi zasega predmetov opraviti pregled osebe, če na podlagi njegove neposredne zaznave obstaja velika verjetnost, da ima oseba pri sebi predmete, ki jih je skladno z zakonom treba zaseči.

Pri tem mora iti za dejansko policistovo lastno zaznavo, kar bo v praksi najpogosteje, a ne izključno, predstavljalo zaznavo na podlagi vida, sluha ali vonja. Če policist zazna zgolj določene dejanske okoliščine, na podlagi katerih bi lahko le sklepal na posest prepovedanega predmeta, na primer kratko srečanje dveh oseb, ki ju je obe predhodno obravnaval v zvezi s prepovedanimi drogami, ne da bi v okviru takšnega srečanja zaznal samo izročitev droge, to več ne predstavlja neposredne zaznave in zato tudi ne bo podana podlaga za ravnanje skladno s prvim odstavkom 52. člena ZNPPol. Kakršnokoli domnevanje, sklepanje ali predvidevanje je pri tej predpostavki izključeno.

Redosled dogodkov oziroma opravil iz 52. člena ZNPPol je pomemben predvsem glede določitve časovne točke nastanka dolžnosti podaje pouka po četrtem odstavku 148. člena ZKP oziroma drugem odstavku 55. člena ZP-1. Upoštevaje navedeno določbo ZKP mora policist pouk podati, preden začne od osebe zbirati obvestila, upoštevaje določbo ZP-1 pa ob ugotovitvi oziroma obravnavanju prekrška in še pred izdajo odločbe o prekršku. Ker prostovoljna izročitev predmeta ali njegov zaseg na podlagi 52. člena ZNPPol ni testimonialne narave, privilegij zoper samoobtožbo ne velja in zato takšne izročitve oziroma zasega tudi ni mogoče obravnavati kot zbiranje obvestil. Zato je na dlani sklep, da policist pred pozivom na izročitev oziroma pred opravo pregleda po tem členu, pouka iz četrtega odstavka 148. člena ZKP ni dolžan podati. Enako je mogoče trditi tudi glede pouka iz drugega odstavka 55. člena ZP-1. Ugotovitev oziroma obravnava prekrška se smiselno lahko začne šele po zasegu, torej ko policist razpolaga s spornim predmetom in ob tem presodi, ali obstaja zadosten sum, da posest tega predmeta predstavlja prekršek. Presoja, ali postopanje policistov izpolnjuje pogoje iz 52. člena ZNPPol, je odvisna od vsakokratnih okoliščin konkretnega primera.