TFL Vsebine / TFLGlasnik

V poznih osemdesetih letih se je v ZDA zgodil psihološki škandal, v katerem je bilo uničenih na tisoče družin. Neobveščena sodišča so dopustila, da so bili zaradi domnevnih spolnih zlorab obsojeni številni očetje, in to zgolj zato, ker so klinični psihologi oziroma psihoterapevti sodnike prepričali, da se med psihoterapijo lahko obudijo potlačeni spomini na zlorabe. Elizabeth Loftus je z raziskovalnim delom dokazala, da so potlačeni spomini mit, rešila mnoge še ogrožene družine, a s tem doživela gnev tistih, ki so bili prepričani o nasprotnem. Ob podelitvi priznanja Ameriškega psihološkega združenja je povedala, da so nasprotniki napačno prikazovali njene ugotovitve, si izmišljali podatke, širili laži, vlagali pritožbe na etične komisije, grozili organizatorjem njenih predavanj in jih prekinjali, v medijih širili žaljive klevete, pisali peticije proti njej in od vodstva univerze zahtevali, da ukrepa proti njej. V boju je vztrajala zaradi misli: »Kdo ima korist, če obmolknem in vse ostane skrito v mraku? Moji inkvizitorji.«¹

Profesor Ray Bull je imel prav. To, kar se je dogajalo Elizabeth, se zdaj dogaja meni. Skupina izvedencev prek dr. Tristana Riglerja in dr. Sane Čoderl Dobnik² izkrivlja moje ugotovitve,³ prireja resnico, širi žaljive klevete, grozi, proti meni so angažirali etično komisijo in napisali peticijo, najverjetneje so vpadli na moje spletno predavanje v organizaciji Društva psihologov Slovenije in od vodstva univerze zahtevali, da ukrepa proti meni. Tudi jaz ne bom obmolknil, saj bi s tem zamižal ob škodi, ki lahko nastaja strankam v sodnih postopkih. Ker imava z Elizabeth Loftus kar nekaj skupnega, sem se odločil, da si za ta članek izposodim naslov njenega članka.

A v nečem se razlikujeva: le jaz sem bil anonimno ovaden zdravstveni inšpekciji, češ da opravljam delo kliničnega psihologa, in inšpekcijski nadzor je pokazal, da je šlo za lažno prijavo. Vse zapisano je dokazljivo, a zaradi omejitve obsega članka bom navedel le najpogostejše poskuse manipulacije.

Manipulacija št. 1: raziskava dr. Areha je etično sporna

Na pobudo društva, imenovanega Zbornica kliničnih psihologov, je o etičnosti raziskave presojala Komisija za medicinsko etiko, iz katere se je pri odločanju izločila oseba z enakim priimkom, kot ga ima dr. Tristan Rigler. Komisija me ni obvestila o presoji, ni me poklicala na zaslišanje in ni prosila za pojasnitev podrobnosti. Odločila je, da gre za kršitev etike, ker pacienti niso dali soglasja k raziskavi. Spregledala pa je ključno dejstvo: v raziskavi ni bila pregledovana zdravstvena, ampak sodna dokumentacija. Izvedenska mnenja so del sodne dokumentacije in o njej odločajo sodišča, kar mi je potrdil tudi Informacijski pooblaščenec. Sodišča so dovolila proučitev izvedenskih mnenj, zato kršitve etike ni bilo.

O etični primernosti raziskave sta odločali tudi dve pristojni komisiji. Komisija za etična vprašanja Društva psihologov Slovenije me je povabila na zaslišanje, ki je trajalo več kot dve uri. Podobno je ravnala Komisija za etiko na Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru, kjer je zaslišanje trajalo uro in pol. Obe komisiji sta sklenili, da je raziskava etično korektna, skladna z zakonodajo in raziskovalno integriteto. Mnenje Komisije za etična vprašanja Društva psihologov Slovenije je javno objavljeno, a so ga izvedenci zamolčali.

Manipulacija št. 2: dr. Areh uporablja zastarelo klasifikacijo psiholoških testov

Delitev psiholoških testov na objektivne in nestrukturirane (projekcijske) je razvidna iz sodobne literature o psihološki metodologiji ali testiranju. Zaradi omejitve obsega članka naj naštejem le tri sodobna dela, ki sodijo med najbolj uveljavljena v stroki, kar je razvidno iz več posodobljenih izdaj: Rust, Kosinski in Stillwell (2021, 4. izdaja),⁴ Kaplan in Saccuzzo (2018, 9. izdaja),⁵ Cooper (2021, 4. izdaja).⁶ Delitev je razvidna tudi iz aktualnih mednarodno uveljavljenih standardov psihološkega testiranja⁷ in drugih vplivnih publikacij, kot je priročnik za testiranje Ameriškega psihološkega združenja.⁸

Manipulacija št. 3: drugi psihologi ne morejo presojati dela izvedencev ali testov

Argument, da je za presojo načina izdelave izvedenskih mnenj kompetenten le izvedenec klinični psiholog, opozarja na izoliranost od psihološke stroke in na prisotnost mentalitete silosa ali bunkerja.⁹ Neklinični psihologi težko presojajo o delu izvedencev z vidika specializiranega kliničnopsihološkega znanja, lahko pa o njem presojajo z vidika temeljnega psihološkega znanja o metodologiji ocenjevanja osebnosti, torej s temeljne psihološkometodološke ali postopkovne plati. Ko je upoštevano osnovno metodološko znanje in so s tem podatki zbrani, analizirani in interpretirani strokovno verodostojno, šele potem lahko specializirano znanje vodi v pravilne zaključke.Nesmiseln je tudi argument, da lahko o uporabnosti psihološkega testa kompetentno presoja le tisti, ki ima z njim praktične izkušnje. To pomeni, da bi lahko za bolnike na smrtni postelji kompetentno skrbeli le tisti, ki imajo praktične izkušnje s smrtjo, torej so pred tem že umrli. To je nesmisel. O psihološkem testu lahko kritično razmišlja vsakdo, še posebej pa psiholog, ki razume razvoj in evalvacijo psiholoških testov. Izvedenci uporabljajo projekcijske teste, ker vanje verjamejo, in ne zato, ker so do njih kritični. Je od nekoga, ki na primer zagovarja sporen Rorschachov test, mogoče pričakovati objektivno kritiko? Pričakujemo jo lahko od neodvisnega strokovnjaka, ki od uporabe ali neuporabe testa nima finančne ali kakšne druge koristi.

Manipulacija št. 4: Rorschachov test je primeren za sodno ocenjevanje osebnosti

Uporaba projekcijskih tehnik je znanstveno zelo sporna¹⁰ in mnenje, da lahko napredek psihologije kot znanosti ugotavljamo po tem, kako hitro opušča kvaziznanstvene tehnike, je na mestu. Praktiki nenehno ugotavljajo učinkovitost Rorschacha, skeptični raziskovalci pa je z znanstvenimi metodami ne morejo potrditi.¹¹ Praktiki se zanašajo predvsem na subjektivne izkušnje in zanemarjajo raziskovalno metodologijo, ki omogoča izogibanje potrjevanju pričakovanj oziroma temu, da vidimo tisto, kar pričakujemo ali želimo videti.

Eden pomembnih izvorov prepričanja o učinkovitosti Rorschachovega testa so iluzorične povezave. Ljudje težimo k temu, da vzročno povezujemo pojave, ki sicer niso povezani.¹² Poglejmo primer: ko narašča število natisnjenih pravnih učbenikov, narašča število nesreč, v katerih umrejo kolesarji. Ujemanje je skoraj popolno, saj korelacija znaša neverjetnih 0,93.¹³ To opažanje lahko vodi v iluzoričen sklep: če študent prava kupi učbenik in se s kolesom odpelje na fakulteto, bo skoraj gotovo umrl. Sklep je napačen, povezava je zgolj naključna in študenti prava so varni toliko kot vsi drugi kolesarji. Poglejmo nekaj iluzoričnih povezav, ki so zagovornike Rorschacha prepričale, da gre za vzročno povezane pojave:¹⁴, ¹⁵

• V zadnjih letih pri svojem delu opažam, da narašča število klientov, ki v črnilnem madežu vidijo ptico, narašča pa tudi število klientov, ki opisujejo strah pred zapuščenostjo in propadom. Sklep: tisti, ki vidi ptico, je tesnoben zaradi občutkov osamljenosti in propada.
• Ko narašča število ljudi, ki v madežu vidijo kri, narašča število tistih, ki v življenju želijo več samonadzora v medosebnih odnosih. Sklep: kdor vidi kri, želi več samonadzora.
• Večje ko je število ljudi, ki podajo manj kot 5 ali več kot 8 popularnih odgovorov, več je osebnostnih težav. Sklep: kdor ne poda od 5 do 8 popularnih odgovorov, ima osebnostne težave.
• Večje ko je število ljudi, ki v madežih vsaj dvakrat opišejo, kar vidijo v belih praznih prostorih, večje je število tistih, ki so sovražni, paranoidni ali kažejo odpor do testiranja. Sklep: kdor vsaj trikrat navede, kar vidi v praznih prostorih, ima odpor do testiranja ali pa je sovražen oziroma paranoiden.

Rorschachov test temelji na množici nepreverjenih domnev. Če oseba v madežih vidi oblačila, ali to res pomeni, da jo skrbi njen zunanji videz in želi biti atraktivna? Zakaj naj bi omenjanje rumene in rdeče barve povedalo, da je oseba impulzivna ali vodljiva? Na kartici št. 2 je dobro videti dva palčka, ki plešeta, ker naj bi to pomenilo, da smo prijazni, družabni in priljubljeni. Zakaj potem tudi zaprti nasilni psihopati vidijo plešoče palčke?¹⁶ Kartica št. 4, v kateri navadno prepoznamo živalski kožuh ali preprogo, se imenuje očetova karta in odzivi nanjo naj bi kazali na vlogo očetovske figure v razvoju psihoanalitičnega koncepta ega, odnos do ljudi in avtoritete (na primer moralo in čustva) ter domišljijsko predstavnost.¹⁷ Zanimivo je, da se tudi 4. karta tarota imenuje podobno – karta cesarja. Naključje? Na kartici št. 5 ni dobro videti metulja z ženskimi nogami, ker naj bi to pomenilo, da smo psihotični. Morda pa le ni dobro verjeti v vile? Zaman bi iskali raziskavo, v kateri bi bila potrjena katerakoli omenjena povezava, na primer tudi ta, da če v črnilnem madežu vidimo orožje, to razkriva težnjo po nadzoru in grandioznosti ter narcisistično ranljivost. Dokazano je, da Rorschachov test vsaj delno temelji na iluzoričnih korelacijah.¹⁸, ¹⁹

Objave s potrditvami Rorschachove učinkovitosti v veliki večini prihajajo od Rorschachovih zagovornikov, in ne iz vrst znanstvenih raziskovalcev. Zaradi pripadnosti skupini somišljenikov so ugotovitve pogosto pristranske v korist Rorschacha.²⁰ Iluzorične povezave, pripadnost in slabo poznavanje raziskovalne metodologije so omogočili nastanek trdoživega sistema iracionalnih prepričanj, ki se v znanstveno manj verodostojnih revijah vztrajno ponavljajo in že 100 let, vse od pojava Rorschachovega testa, nasprotujejo znanosti.

Psiholog Benjamin Radford, član Komisije za skeptične preiskave, katere namen je pojasnjevanje paranormalnega, iracionalnih prepričanj in kvaziznanstvenih tehnik, je dve leti po razkritju Rorschacha na Wikipediji zapisal, da se test uporablja predvsem zaradi tradicije, in ne zato, ker bi bil znanstveno utemeljen, razkritje pa bo verjetno nehote zabilo zadnji žebelj v njegovo krsto.²¹ Rorschachov test bi moral izginiti iz sodnih dvoran, ker pretirano poenostavlja človekovo duševnost, vodi v uničenje življenj posameznikov in družin ter ogroža ugled psihologije in pravosodja.

Manipulacija št. 5: dr. Areha smo opozorili na prekoračitev kompetenc in na pomanjkljivo znanje

V začetku leta 2015 so me iz Komisije za sodno izvedenstvo kliničnopsihološke stroke prvič povabili na zagovor, ker so v črni kroniki časopisa Delo prebrali, da sem diagnosticiral motnjo pozornosti in hiperaktivnosti (ADHD), s čimer naj bi prekoračil svoje kompetence. Pojasnil sem, da ne gre za mojo diagnozo, ampak za diagnozo pedopsihiatrinje, kar v črni kroniki ni bilo navedeno. Komisija je nato v zapisniku dne 17. aprila 2015 zapisala: »Pojasnil je, da ni deloval v okviru strokovnih znanj, metod in tehnik dela klinične psihologije ter v nobenem pogledu ni prekoračil svojih kompetenc in pristojnosti. Sklep 1: Komisija sprejema pojasnila izvedenca prof. dr. Igorja Areha.« Komisija je torej ugotovila, da je bil zapis v črni kroniki zavajajoč in da je bilo moje delo korektno opravljeno. Torej, hoteli so me opozoriti zaradi zapisa v črni kroniki, a so ugotovili, da so se motili – opozorilo je bilo nepotrebno.

Na povabilo Centra za usposabljanje v pravosodju sem 25. septembra 2017 predaval o razlikah med znanostjo in kvaziznanostjo. Navedel sem, da imamo tudi v psihologiji težave s kvaziznanostjo, kot so projekcijski testi. Nekaj dni pozneje sem bil pozvan, da članom društva Zbornica kliničnih psihologov predstavim del predavanja, ki govori o projekcijskih testih. Po predstavitvi mi je dr. Sana Čoderl Dobnik očitala, da je bilo moje predavanje blamaža, da nepsihologom izdajam poklicne skrivnosti in da so moji argumenti patološki obrambni mehanizmi, ki jih klinični psihologi dobro poznajo iz svoje prakse. Dodala je, da bodo ukrepali, če bom vztrajal pri svojih stališčih. Tokrat sem bil z grožnjo opozorjen, naj spremenim stališča. Zapisnika te seje nisem prejel. Čez nekaj dni sem društvu poslal dopis, v katerem sem zapisal, da vztrajam pri v znanosti sprejetih stališčih o projekcijskih testih, da imajo udeleženci sodnih postopkov in sodišča pravico do obveščenosti o tveganjih v zvezi s testi in da zaradi nespoštljivega odnosa dvomim o smiselnosti sodelovanja. To moje sporočilo je bilo zadnje v komunikaciji z društvom. Tako nisem protestno izstopil iz društva, kar bi tudi bilo nemogoče, saj nikoli nisem bil njegov član, kot trdijo v društvu.

Manipulacija št. 6: raziskava je metodološko pomanjkljiva, avtor je nekompetenten in vodijo ga finančni interesi

Raziskavo je proučilo šest mednarodno uglednih sodnih in kliničnih psihologov. Ob sestavi poročila za Vrhovno sodišče je recenzijo opravila prof. dr. Renate Volbert (Psychologische Hochschule Berlin), ki izvaja usposabljanja za nemške izvedence. Pred izidom članka v reviji International Journal of Law and Psychiatry so bile opravljen tri slepe recenzije, kar pomeni, da so recenzente izbrali pri reviji in nihče od njih ni vedel, kdo je avtor članka. Po izidu članka sta bili opravljeni še dodatni recenziji profesorja emeritusa Vladimirja Konečnega (University of California, San Diego) in priznanega profesorja Stevena Jaya Lynna (State University of New York, Binghamton University). Oba sta mednarodno priznana klinična in sodna psihologa. Recenzenta me pred recenzijo nista poznala. Vseh šest mednarodnih in neodvisnih recenzij potrjuje pravilnost metodologije in točnost podatkov. Edino negativno recenzijo so si člani društva Zbornica kliničnih psihologov napisali kar sami sebi.

Raziskavi očitajo majhno število proučenih izvedenskih mnenj. Pregledano je bilo 166 sodnih ocen, za katere so sodišča dovolila vpogled. Proučen vzorec izkazuje realno stanje, kar izvedenci tudi sami potrjujejo. Raziskava namreč kaže, da ignorirajo mednarodne strokovne standarde, in izvedenci so javno zavrnili obstoj ter pomen teh standardov. Torej so potrdili, da jih ne uporabljajo. Ugotovljeno je bilo, da uporabljajo sporne teste, in izvedenci so javno zavrnili njihovo spornost ter jih označili za primerne za izvedensko delo. Torej so potrdili, da jih uporabljajo.

Mojo strokovno kompetentnost dokazujejo habilitacija izrednega profesorja za (forenzično) psihologijo, ki mi jo je priznal neodvisen senat univerze, moj mednarodni ugled, zaradi katerega sem izvoljen za predsednika Sekcije za sodno psihologijo in etiko pri Mednarodnem združenju za uporabno psihologijo, ter članstvo v Evropskem inštitutu za strokovnost in izvedenstvo s sedežem v Parizu.

Kar zadeva finančne interese, ki naj bi motivirali moj kritičen odnos do izvedenstva, je treba omeniti, da je Inštitut za uporabno psihologijo, preko katerega naj bi se okoriščal, od leta 2018 brez prihodkov in v likvidaciji. Moji motivi so raziskovanje, učenje, kritično razmišljanje in napredek stroke.

Sklep

Sedanja organiziranost izvedenstva psihološke stroke pomeni visoko tveganje za razbohotenje klientelizma in koruptivnih vedenj. Vzvodi odločanja so v rokah približno desetih ljudi, združenih v društvu, ki se predstavlja kot prava poklicna zbornica. Ta od drugih delov psihologije izolirana skupina priznava strokovnost le lastnim članom in zavrača ter onemogoča kritiko njihovega dela. Iz objav članov skupine je razvidno, da ignorirajo mednarodne standarde izvedenskega dela in zagovarjajo kvaziznanost projekcijskih testov. Sodišča bi se lahko vprašala, ali je na primer Rorschachov test, ki je v psihologiji tako zelo sporen in ki ga je znanstvena skupnost zavrnila, res dovolj dober za pravosodje? Skupina pravosodju vsiljuje izkrivljene informacije in se samooklicano predstavlja za strokovno elito, brez katere bi izvedenstvo propadlo.

Spremembe so nujne in najbolje bi bilo ustanoviti nepristransko komisijo, v kateri bi sodelovali mednarodno ugledni sodni psihologi. Ta bi lahko ponovno ocenila delo izvedencev in svetovala spremembe. Potrebno je tudi primerno izobraževanje izvedencev, saj kaže, da sedanji ne razlikujejo med klinično in sodno psihologijo. V iskanju rešitve bi se lahko obrnili na nemške kolege, ki so podobne težave rešili pred približno 25 leti, ko je nemško Zvezno vrhovno sodišče postavilo standarde in psihološkim izvedenskim mnenjem zagotovilo dokazno vrednost. Izvedenci, ki se s tem niso strinjali, niso več izvedenci. Kriteriji za imenovanje na položaj izvedenca, veljavni v Sloveniji, spadajo med najnižje v EU in imenovani izvedenci lahko zadoščajo le proceduralnim zahtevam sodnih postopkov.

Sedanja izvedenska praksa zrcali, kar je zapisal Friedrich Nietzsche: »O sveta preproščina!« Slaba praksa se mora čim prej končati tudi zato, ker sodno izvedenstvo postaja vedno bolj neverodostojno. Ena od oseb, testiranih z Rorschachovim testom, mi je povedala, da se je odgovore naučila na pamet in da je »vse šlo gladko skozi«. Pregled izvedenskega mnenja je to potrdil. Če izvedenci uporabljajo javno razgaljene teste, bi bilo v takih primerih verjetno bolje, če bi testirane osebe izjavile, da želijo biti testirane s standardiziranimi in znanstveno sprejetimi testi ter da so seznanjene s testom. Po kodeksu psihološke etike in standardih testiranja morajo psihologi v takih primerih uporabiti druge teste. Veliko bolje pa bi bilo, če bi psihologi na univerzah in člani Društva psihologov Slovenije, v katerem so tudi klinični psihologi, vendarle lahko prispevali k vzpostavitvi strokovno utemeljenega in sodobnega izvedenskega sistema.

¹ Loftus, E. F.: When scientific evidence is the enemy (2001). Skeptical Inquirer, 25 (6), str. 14–15.

² Rigler, T., in Čoderl Dobnik, S.: Carthago delenda est, Odvetnik, št. 1 (99) – pomlad 2021, str. 53–57.

³ Areh, I.: Izvedenci brez standardov so kot sodišča brez zakonov (1.), Odvetnik, št. 4 (97) – jesen 2020, str. 20–23; Areh, I.: Kateri psihološki testi so primerni za sodno izvedenstvo? (2.), Odvetnik, št. 5 (98) – jesen 2020, str. 31–34.

⁴ Rust, J., Kosinski, M. & Stillwell, D.: Modern Psychometrics: The Science of Psychological Assessment (2021). Routledge.

⁵ Kaplan, R. M. & Saccuzzo, D. P.: Psychological Testing: Principles, Applications, and Issues (2018). Cengage Learning.

⁶ Cooper, C.: Individual Differences and Personality (2021). Routledge.

⁷ AERA (2014). Standards for educational and psychological testing.

⁸ Geisinger, K. F., et al. (uredniki): APA handbook of testing and assessment in psychology (2013). Testing and assessment in clinical and counseling psychology. American Psychological Association.

⁹ Beyerstein, B. L.: Distinguishing between science and pseudoscience (1996). The Centre for Curriculum and Professional Development, Simon Fraser University.

¹⁰ Garb, H. N., Wood, J. M., Lilienfeld, S. O. & Nezworski, M. T.: Effective use of projective techniques in clinical practice: Let the data help with selection and interpretation (2002). Professional Psychology: Research and Practice, 33 (5), str. 454–463.

¹¹ Cohen, R. J. & Swerdlik, M. E.: Psychological Testing and Assessment: An Introduction to Tests and Measurement (2018). McGraw-Hill Education.

¹² Van der Wal, R. C., Sutton, R. M., Lange, J. & Braga, J.: Suspicious binds: Conspiracy thinking and tenuous perceptions of causal connections between cooccurring and spuriously correlated events (2018). European journal of social psychology, 48 (7), str. 970–989.

¹³ Vigen, T.: Spurious correlations: Correlation does not equal causation (2015). Hachette books.

¹⁴ Glej Exner, J. E.: Basic foundations and principles of interpretation (2003). The Rorschach: A comprehensive system. John Wiley & Sons Inc.

¹⁵ Glej World Heritage Encyclopedia. Project Gutenberg Self-Publishing Press Mission: Exner system of scoring (2021).

¹⁶ Wood, J. M., Lilienfeld, S. O., Nezworski, M. T., Garb, H. N., Allen, K. H. & Wildermuth, J. L.: Validity of Rorschach Inkblot scores for discriminating psychopaths from nonpsychopaths in forensic populations: A meta-analysis (2010). Psychological Assessment, 22 (2), str. 336–349.

¹⁷ Salvatore, S., Eleonora, L. P., Marco, L. & Carmela, M.: Trauma and the Father Image: Fantasies and Complexes in the Rorschach Test (2013). The Open Psychology Journal, 6 (1), str. 1–5.

¹⁸ Kurtz, R. M. & Garfield, S. L.: Illusory correlation: a further exploration of Chapman's paradigm (1978). Journal of Consulting and Clinical Psychology, 46, str. 1009–1015.

¹⁹ Kahneman, D., Slovic, P. & Tversky, A.: Judgment under uncertainty: Heuristics and biases (2001). Cambridge University Press.

²⁰ Boccaccini, M. T., Marcus, D. & Murrie, D. C.: Allegiance effects in clinical psychology research and practice (2017), v S. O. Lilienfeld, & I. D. Waldman (ur.). Psychological scinec under scrutiny. Recent challenges and propsed solutions (str. 323–339). John Wiley & Sons, Inc.

²¹ Radford, B.: Rorschach Test: Discredited But Still Controversial (2011). Live Science, https://www.livescience.com/ .