TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni, tako da točka 2 izreka poslej v celoti glasi:

"I. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe plačati tožeči stranki znesek 11.323,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska:

- 20.767,76 EUR od 21. 7. 2019 do 17. 9. 2020 in

- 11.323,68 EUR od 18. 9. 2020 dalje do plačila.

II. V presežku in drugačnem obrestnem delu se tožbeni zahtevek zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 30,3 % pravdnih stroškov, tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 69,7 % pravdnih stroškov.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v znesku 191,33 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

V zvezi z odmero stroškov v odškodninskih zadevah, v katerih se običajno izvajajo tako dokazi v zvezi s temeljem terjatve, kot tudi z njeno višino, sta bili izdani dve odločbi Vrhovnega sodišča RS, ki sta odmero stroškov po metodi aritmetične sredine izrecno zavrnili. Tako iz sodb VSRS II Ips 563/2008 z dne 7. 4. 2011 in II Ips 196/2016 z dne 22. 9. 2016, kjer je sodišče druge stopnje za izračun stroškov upoštevalo aritmetično sredino uspeha po temelju in uspeha po višini, izhaja, da so sodišča nižje stopnje zmotno uporabila (materialno) določbo 154. člena ZPP, ko so vrednotila uspeh strank ločeno "po temelju" in "po višini" in za končni uspeh vzela rezultat izračuna aritmetične sredine med obema prvotno ločeno ugotovljenima deležema uspeha, ter nadalje še, da ima vsak dajatveni zahtevek svojo podlago oz. "temelj", zato ni razlogov za ločeno vrednotenje uspeha (po temelju in po višini) prav v pravdah zaradi plačila odškodnine. Podobno izhaja tudi iz sodbe VSRS v zadevi VIII Ips 9/2017 z dne 21. 7. 2017.