TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožbi se ugodi in se odločba tožene stranke Pooblaščenke za dostop do informacij javnega značaja št. 020-50/2004/72 z dne 14. 4. 2005 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

 

Tožeča stranka zmotno izhaja iz materialnopravnega stališča, da notar opravlja javnopravno in zasebnopravno dejavnost. Določilo 2. odstavka 5. člena ZN se zaradi sistematike ZN v povezavi z Ustavo nanaša na pravice, dolžnosti in odgovornosti notarja kot odvetnika v procesnem smislu oziroma v smislu pravic in dolžnosti po II. poglavju ZOdv, ne pa v tem smislu, da bi določba 2. odstavka 5. člena ZN v navedenem delu vzpostavila zasebno-pravni režim notarske službe kot izjemo od ureditve, ki jo vzpostavljata določili 1. člena ZN in 2. odstavka 137. člena Ustave. Pravice, dolžnosti in odgovornosti notarjev po II. poglavju ZOdv in v okviru tega tudi vprašanje javnosti prihodkov notarjev iz dejavnosti iz 1. odstavka 5. člena ZN je zato treba razlagati ob upoštevanju dejstva, da je notariat javna, ne pa zasebna služba. Podatek o dohodku in poslovnem izidu iz dejavnosti notarja je lahko pod pogoji iz ZDIJZ javnosti razkrit, če gre za dejavnost od dne 22. 3. 2003 naprej oziroma tudi če gre za dejavnost (konkretno storitev), ki jo je notar začel opravljati pred 22. 3. 2003 in je bila ta konkretna storitev (dejavnost) zaključena po 22. 3. 2003; niso pa navedeni podatki javni za opravljene storitve (dejavnosti), ki so bile zaključene pred 22. 3. 2003. V presoji, ali konkretna informacija v obliki dokumenta, ki sega v obdobje pred uveljavitvijo ZDIJZ spada v delovno področje organa ali ne, so pomembni tako subjektivni kot objektivni elementi. V konkretni zadevi je odločilen subjektivni kriterij, saj je prizadeta stranka zahtevala posredovanje podatkov o prihodkih za leta 2001, 2002 in 2003 in poslovnem izidu (ustvarjenem dobičku) za navedena leta, pri čemer ni natančneje opredelila vrste dejavnosti, ampak je zahtevala podatke na splošno. Zaradi tako postavljenega zahtevka ni zakonske podlage, da bi tožeča stranka morala razkriti prihodke oziroma dobiček še za katero drugo dejavnost iz časa pred uveljavitvijo ZDIJZ, ki pa se je nadaljevala tudi po uveljavitvi ZDIJZ oziroma da bi tožena stranka morala v ponovnem postopku ta dejstva razčiščevati. Poseg v omenjeno pravico tožnika je določen z zakonom in sicer z ZDIJZ. Poseg je tudi primeren, saj je z razkritjem zahtevanih informacij dejansko mogoče izvajati demokratični javni nadzor nad delom notarja javnosti. Poseg je po presoji sodišča tudi nujen, saj z nobenim milejšim ukrepom, ki bi v manjši meri posegel v pravico tožnika do varstva osebnih podatkov, ne bi bilo mogoče doseči zakonitega in ustavnega cilja, to je razkritje prihodkov in dobička iz poslovne dejavnosti javne službe notarja. Pri presoji četrtega kriterija, in sicer, da obstaja sorazmerje v ožjem pomenu besede med posegom v tožnikovo pravico in varstvom pravice prizadete stranke ter javnim interesom, pa je sodišče ob posebnem mestu pravice do varstva zasebnosti oziroma osebnih podatkov na drugi strani upoštevalo tudi, da razkritje predmetne informacije za obdobje od 22. 3. 2003 do 31. 12. 2003 pokriva samo dohodek in poslovni izid dejavnosti notarja, ki je v celoti javna služba, in ne pomeni razkritja nobenega drugega osebnega podatka notarja, ki bi kazal na njegove osebne lastnosti. Poleg tega je za presojo sorazmernosti v ožjem pomenu pomembno, da je notar s tem, ko je sprejel notarsko službo, vstopil v režim t.i. legitimnih pričakovanj, ki je splošno pravno načelo, uveljavljeno v evropski upravno-sodni (in civilno-sodni) praksi v zvezi z varstvom zasebnosti. Četudi ZDIJZ izrecno ne zahteva tehtanja med pravico do varstva davčne tajnosti in ustavno pravico do dostopa do informacije javnega značaja, to ne pomeni, da tehtanje ni potrebno, saj je načelo sorazmernosti splošno pravno načelo iz 3. odstavka 15. člena Ustave, ki ga je treba upoštevati pri interpretaciji in uporabi zakonskih določb, sicer bi bila lahko odločitev v nasprotju z Ustavo. Šele z uporabo načela sorazmernosti je mogoče ugotoviti, ali poseg pravico do v davčne tajnosti pomeni kršitev te zakonske pravice, ali pa je tak poseg dopusten, ker je sorazmeren. Ker je sodišče že ugotovilo, da je poseg v pravico do varstva osebnih podatkov, ki med temeljnimi človekovimi pravicami po citiranem stališču ustavnega sodišča uživa posebno mesto, skladen z določilom 3. odstavka 15. člena Ustave, to še toliko bolj velja za tehtanje med ustavno pravico prizadete stranke in zakonsko zavarovanim interesom oziroma pravico tožnika v zvezi z varovanjem davčne tajnosti, saj je v hierarhiji pravno-zavarovanih upravičenj ustavna pravica do varstva osebnih podatkov višje kot je zakonsko zavarovan pravni interes oziroma zakonska pravica do varstva davčne tajnosti.