TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Prodajalec, ki postavi kupcu molče ali izrečno kot pogoj za prodajo blaga, da mu vnaprej plača določen znesek kupnine, mora priznati kupcu od plačanega zneska najmanj take obresti, kot jih dajejo banke varčevalcem za hranilne vloge na vpogled.

Zagotovljena nespremenjena cena na to prodajalčevo obveznost ne vpliva.

Upošteva se obrestna mera, ki velja v času od plačila kupnine do dobave blaga.

Obrazložitev:
Zakon o blagovnem prometu (Ur.l. SRS št. 21/77 in 29/86 v zvezi z 31.čl. zakona o trgovini Ur.l. RS št. 18/93) v 26.čl. določa, da mora prodajalec, ki postavi kupcu molče ali izrečno kot pogoj za prodajo blaga, da mu vnaprej plača določen znesek kupnine, ob dobavi blaga pri končnem obračunu priznati oziroma obračunati od plačanega zneska najmanj take obresti, kot jih dajejo banke varčevalcem za hranilne vloge na vpogled. Ta določba je z 31.čl. zakona o trgovini prevzeta v sedanji pravni red. Po vsebini je to norma, ki varuje potrošnika kot ekonomsko šibkejšega pogodbenega partnerja tako, da preprečuje, da bi z izsiljenim vnaprejšnjim plačilom brezplačno kreditiral prodajalca. Ni namreč sprejemljivo, da bi prodajalci na tak način reševali svoj ekonomski položaj, četudi je ta posledica okoliščin, na katere ne more vplivati. Določba 26.čl. zakona o blagovnem prometu,
ki priznava kupcu pravico do obresti, s tem prispeva k enakopravnemu položaju pogodbenih strank. Zato je ta določba v skladu s temeljnimi načeli obligacijskega prava, predvsem z načelom vestnosti in poštenja (12.čl. ZOR).

Dejstvo, da je tožena stranka kot prodajalec zagotovila tožniku kot kupcu nespremenjeno ceno, ne spreminja te ugotovitve. Nespremenjena cena namreč za kupca v danih okoliščinah predstavlja le navidezno ugodnost, saj dobi kupljeni avtomobil s časovnim zamikom po enaki ceni, kot bi ga praviloma moral prejeti takoj. V času čakanja na avtomobil nima ne avtomobila, ne denarja. Z njegovim denarjem razpolaga prodajalec. Obresti po 26.čl. zakona o blagovnem prometu predstavljajo le minimalno odmeno za medčasno uporabo denarja. Obresti na vpogledne hranilne vloge so namreč najmanj, kar dobi vsak varčevalec za bančno hranilno vlogo. Zato ni utemeljen pomislek, da bi bilo s priznanjem vpoglednih obresti porušeno načelo enake
vrednosti dajatev v škodo prodajalca. V zvezi s tem je treba poudariti, da obresti po 26.čl. zakona o blagovnem prometu niso
sankcija za zamudo, niti sankcija za morebitno špekulativno ravnanje prodajalca. So zgolj odmena za uporabo kupčevega denarja, kadar pride do tega v okoliščinah, ki jih predvideva navedena določba.

Za odločitev v tej zadevi bistvena ugotovitev je, da je tožena stranka tožniku postavila kot pogoj za prodajo vnaprejšnje plačilo
kupnine. Če bi bilo res, kar navaja tožena stranka, namreč da so imeli kupci še druge možnosti, na primer, da bi si že s sklenitvijo pogodbe zagotovili vrstni red enako kot z vplačilom, pri čemer bi avtomobil dobili po ceni, veljavni ob dobavi, ne bi bil podan element pogojevanja vnaprejšnjega plačila za sklenitev poogodbe. V takem primeru bi imeli kupci izbiro in zato ne bi bili upravičeni do obresti po 26.čl. zakona. Vendar je bilo v postopku na prvi in drugi stopnji ugotovljeno, da je tožena stranka prodajala avtomobile samo pod pogojem vnaprejšnjega plačila kupnine. Drugačne revizijske navedbe pomenijo izpodbijanje dejanskih ugotovitev, kar ni dovoljeno (3. odst. 385.čl. ZPP).

Znesek, ki je bil priznan tožniku, temelji na obračunu obresti za vpogledne hranilne vloge Ljubljanske banke - Kreditne banke Maribor d.d. Ta obračun je v skladu z določbo 26.čl. zakona o blagovnem prometu. Revizijski ugovor, s katerim intervenient nasprotuje uporabi obrestne mere A banke je zato brezpredmeten. Vendar je treba k temu pripomniti, da sme tožeča stranka po svoji izbiri hraniti denar pri kateri koli banki in se sme zato sklicevati na obrestno mero tiste banke, ki je po njenem mnenju zanjo najugodnejša. Ugovor intervenienta torej ne bi bil utemeljen niti tedaj, če bi tožeča stranka uveljavljala obresti po najugodnejši obrestni meri.

Zakon o blagovnem prometu določa kot merodajne obresti, ki jih banke priznavajo za vpogledne vloge. To pomeni obresti, ki veljajo v času od plačila kupnine do dobave avtomobila, ne pa obresti, ki so veljale ob sprejemu zakona. Če zakonodajalec ne bi računal na spremenljive obresti glede na čas, za katerega se uveljavljajo in glede na banko, na katero se sklicuje kupec, bi uzakonil določno obrestno mero. Ker tega ni storil, se intervenient neutemeljeno sklicuje na 7,5 % obrestno mero.