TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi druge tožnice se v celoti ugodi, pritožbi tožene stranke pa delno ugodi in se izpodbijani del sodbe:

- delno spremeni v točkah I/1.a in v II/1 izreka tako, da se v tem delu na novo glasi:

II. "I/1.a Tožena stranka je dolžna prvi tožnici v roku 8 dni plačati odškodnino za nematerialno škodo v znesku 1.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 10. 2015 do plačila. V presežku, tj. za 18.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 10. 2015 do plačila, se zahtevek iz tega naslova zavrne.

II/1. Tožena stranka je dolžna drugi tožnici v roku 8 dni izplačati odškodnino za nematerialno škodo v znesku 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 10. 2015 do plačila. V presežku, tj. za 18.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 10. 2015 do plačila, se zahtevek iz tega naslova zavrne."

- delno razveljavi, in sicer v točkah II/2 in II/3, v zavrnilnem delu točke II/4, v zavrnilnem delu točke II/6, v točki II/7, v ugodilnem delu točke III, v točki IV in v delu točke V izreka o tem, da druga tožnica in tožena stranka sami krijeta svoje stroške postopka, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi nespremenjeni in nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

IV. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Ustavno sodišče RS je z odločbo opr. št. U-I-200/15, Up-936/15 z dne 16. 3. 2017 v postopku za oceno ustavnosti četrti odstavek 88. člena ZDR-1 razveljavilo. Ugotovilo je namreč, da ureditev vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu po pošti, na podlagi katere se odpoved, ki je delavec do izteka roka za prevzem na pošti ni prevzel, vrne pošiljatelju, v součinkovanju s pravili o materialnih in prekluzivnih rokih, lahko pripelje do izgube sodnega varstva zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi. Druga tožnica torej v pritožbi utemeljeno uveljavlja nezakonito vročitev izredne odpovedi, ki ji jo je podala tožena stranka, kar torej spreminja ključno ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da izredna odpoved, ki jo je podala druga tožnica, ni mogla učinkovati. Zaradi napačno zavzetega stališča, da izredna odpoved druge tožnice ni mogla imeti veljavnih učinkov, je sodišče prve stopnje preuranjeno zavrnilo zahtevke druge tožnice.

Ugotovljena ravnanja tožene stranke (tožena stranka je prvi tožnici je že naslednji dan zatem, ko je nastopila bolniški stalež, onemogočila dostop do elektronske pošte, v njeno pisarno je premestila sodelavca, njene delovne naloge pa razdelila med druge zaposlene; zakoniti zastopnik tožene stranke A.A. se je na sestankih s člani družine B. obnašal nedostojno in neprimerno...) predstavljajo sistematično izrinjanje tožnikov iz delovnega razmerja in s tem prepovedano trpinčenje na delovnem mestu.