TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Drugi odstavek 61. člena in peti odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10, 26/11, 53/14, 54/15, 11/18 in 36/21) nista v neskladju z Ustavo.

  Postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine ima dvojno naravo. Pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi ima pravno naravo pravdnega postopka, kateremu pa je priključena tudi hkratna dovolitev izvršbe, ki se bo opravila po pravnomočnosti sklepa o izvršbi. Upnik, ki vloži predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, še nima izvršilnega naslova, ki bi lahko bil podlaga za izvršbo in s katerim bi bila njegova terjatev do dolžnika nedvoumno ugotovljena, ampak mora v postopku izvršilni naslov šele pridobiti. Iz 22. člena Ustave izhaja, da se mora pravdni postopek voditi ob spoštovanju temeljne zahteve po enakopravnosti in procesnem ravnotežju strank. Bistven element pravice do enakopravnosti pravdnih strank je zahteva po enakosti orožij, ki pomeni, da je treba strankam v postopku pred sodiščem zagotoviti enakovreden procesni položaj. Iz izpodbijanih zakonskih določb izhaja, da se zavrne neobrazložen ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, če v njem dolžnik ne predlaga dokazov, s katerimi se utemeljujejo dejstva, ki jih je navedel v ugovoru. Upnik lahko doseže izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ne da bi v predlogu navedel ali mu priložil dokaze. Ob tem je treba upoštevati, da je sodna praksa znatno omilila trdoto navedene ureditve za dolžnika. Pri oceni očitkov o kršitvi načela enakosti orožij oziroma pravice do enakopravnosti strank znotraj postopka je potrebna celovita ocena položajev obeh strank postopka. Do posega v 22. člen Ustave pride le, ko je zakonodajalec eno od strank postavil v bistveno slabši položaj. Vsaka razlika v procesnih obremenitvah in dolžnostih strank ne pripelje do posega v procesno enakost orožij. Posega ni, ko stranki v nekem vidiku postopka dejansko nista v bistveno enakem položaju, pa tudi ne tedaj, ko asimetrija v pravicah in obveznostih strank ni pomembna oziroma bistvena. Zahteva po predložitvi ugovoru dokazov preprečuje vlaganje očitno neutemeljenih ugovorov zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Če po drugi strani upnik vloži predlog za izvršbo na podlagi neobstoječe verodostojne listine ali take listine z izmišljeno vsebino, dolžnik brez težav doseže razveljavitev takega sklepa o izvršbi z ugovorom neobstoja pravnega temelja ali nevednosti. Tudi če se dolžnik odloči priznati pravni temelj terjatve in se braniti s samostojnim ugovorom, doseže standard obrazloženega ugovora razmeroma enostavno z zahtevo za lastno zaslišanje. Celovito in sintetično gledano, izpodbijana drugi odstavek 61. člena in peti odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju ne ustvarjata procesnega neravnotežja v smislu bistvenega poslabšanja položaja dolžnika v primerjavi z upnikom in zato ne posegata v 22. člen Ustave in nista v neskladju z njim. Ustavno sodišče je odločilo tudi, da drugi odstavek 61. člena in peti odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju nista v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Ti določbi ne obravnavata neenako oseb, ki so v bistveno enakem položaju. Subjekte, katerih obveznost izkazuje neka verodostojna listina, zakonodajalec obravnava enako. Razlike v procesnih bremenih teh oseb ni vnaprej ustvaril zakonodajalec, pač pa upnik s svojo naključno izbiro ali vložitve tožbe v pravdnem postopku ali predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine zoper posameznega dolžnika/toženca.