TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi višje državne tožilke se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenskih sankcijah spremeni tako, da se obdolženemu M.S. za kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika določi kazen 1 (eno) leto in 2 (dva) meseca zapora, ob upoštevanju določene kazni 3 (tri) mesece zapora za kaznivo dejanje omogočanja uživanja prepovedanih drog iz prvega odstavka 187. člena Kazenskega zakonika pa po 3. točki drugega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika izreče enotna kazen 1 (eno) leto in 4 (štiri) mesece zapora.

II. Obdolženec se oprosti plačila sodne takse.

Pritožba ima prav, da obdolženčevega priznanja storitve kaznivih dejanj v obravnavani zadevi ni mogoče šteti kot posebno olajševalne okoliščine, torej take, ki bi bila podlaga za uporabo omilitvenih določil pri določitvi kazni, ker je obdolženi kaznivi dejanji priznal šele na četrti glavni obravnavi in po delno izvedenem dokaznem postopku. Kot posebne olajševalne okoliščine pa mu ni mogoče šteti niti tega, da je dolgoletni odvisnik od prepovedanih drog. Navedena okoliščina tudi po presoji pritožbenega sodišča ne predstavlja posebno tehtne olajševalne okoliščine, saj kazniva dejanja, ki jih izvršujejo taki storilci kaznivih dejanj (odvisniki), po svoji teži in posledicah niso prav nič lažja od tistih, ki jih storijo osebe, ki niso odvisne od uživanja prepovedanih drog, pri čemer je pri slednjih dejstvo, da kazniva dejanja izvršujejo zaradi premoženjskih koristi, mogoče šteti le kot obteževalno okoliščino.