TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Stečajni postopek nad glavnim izvajalcem nima neposrednih posledic na zahtevek podizvajalca do naročnika iz 631. člena OZ, saj gre za samostojno terjatev podizvajalca do naročnika in dodatno - solidarno obveznost naročnika glede iste terjatve, za katero sicer odgovarja tudi glavni izvajalec. Pravne posledice začetega stečajnega postopka pa nastanejo samo za terjatve upnikov (tudi podizvajalcev) do stečajnega dolžnika - glavnega izvajalca. Naziranje tožene stranke, da je zaradi stečajnega postopka nad glavnim izvajalcem terjatev tožeče stranke do tožene stranke prenehala, je zmotno.

Pravno razmerje med podizvajalcem in naročnikom se vzpostavi šele, ko podizvajalec naročniku postavi konkreten zahtevek na podlagi 631. člena OZ, ga hkrati dokumentira s potrjenimi situacijami ali računi ter določno in konkretizirano izkaže obstoj ostalih kumulativno zahtevanih pogojev za neposredno plačilo podizvajalcem. Sodišče je zmotno presodilo, da je v obravnavanem primeru že dopis z dne 3. 12. 2009 predstavljal pravno upošteven zahtevek za neposredno plačilo. Ob ugotovitvi, da je šlo zgolj za obvestilo tožeče stranke toženi, da se finančne obveznosti ne poravnavajo kljub danim obljubam, in za splošen poziv, naj ji tožena stranka zagotovi način in termin plačila izvedenih del, je treba pritrditi toženi stranki, da navedeno splošno obvestilo oziroma poziv za zagotovitev plačila brez natančne opredelitve terjatve tožeče stranke ne predstavlja pravno relevantnega zahtevka za neposredno plačilo po 631. členu OZ.

S prejemom obeh neposrednih zahtevkov je med pravdnima strankama nastalo samostojno pravno razmerje po 631. členu OZ. Nastopili so učinki zakonske cesije. Od 29. 1. 2009 ter 10. 4. 2010 (dodatna dela) je bila tožena stranka dolžna dela iz XIII. začasne situacije glavnega izvajalca, ki jih je opravila tožeča stranka (podizvajalec), plačati njej, ne pa glavnemu izvajalcu ali pa tretjim osebam, ki jim je glavni izvajalec odstopil svoje terjatve. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje pa jih je tožena stranka plačala 18. 5. 2010 glavnemu izvajalcu. Presoja, da je bilo tako njeno ravnanje v nasprotju s 631. členom OZ v zvezi z ZJN-2 in Uredbo ter tudi protipravno in da je zaradi tega tožeči stranki nastala škoda v ugotovljeni višini, je pravilno oprta na 631. člen OZ v zvezi z ZJN-2 in Uredbo ter na določbe o neposlovni odškodninski odgovornosti tožene stranke.